Naša porodna zgodba ni samo zgodba prečudovitega, sončnega in po pomladi dišečega petka, ampak je zgodba, ki se začenja že mesece pred tem dnem, se odvija še danes… in še se bo pletla.

Začenja se z velikim hrepenenjem in ponižnostjo. Je zgodba o rasti. Skupaj z detecem v trebuščku sva v devetih mesecih rasla tudi midva. Čeprav se je zdelo, da nekaj predznanja že imava, so naju vendarle čakali kupi knjig in gora informacij, ki sva jih skupaj premlevala. Veliko sva se pogovarjala in si ustvarjala mnenje in predstavo o tem, kar bi si želela za naju, za nas. Negotova, ker bo to naše prvo, negotova, če to zares zmorem in trdno prepričana, da si želiva najlepšo izkušnjo – sva na našo pot povabila Nino. Dano nam je bilo, da del poti prehodimo skupaj in za to sva resnično hvaležna.

Naša srečanja, naši pogovori in pisanja – vsaka beseda, misel in objem so nama vlivali neizmerno moč in zaupanje, da nas čaka nekaj posebnega. Verjamem, da sva se odlično pripravila. Tako razumsko (kot bi rekla Nina), da sva si odgovorila na vsa vprašanja, kot tudi fizično in predvsem ... komaj sva čakala, da pride maj!
Štirinajst dni pred predvidenim datumom poroda sva začela Nino obveščati o vsem, kar nama je polnilo dneve – in ko je bilo naše družinsko gnezdece pripravljeno, ko so bile vse oblekce in pleničke na svojem mestu ter prtljaga za v porodnišnico pripravljena, ko sva s posebnim obredom blagoslova nosečnice skrbi izpustila iz svojih rok, sva Nini lahko poslala sms – za lahko in kratko noč – da se začenja, da je skupaj z nama, zdaj, pet dni pred rokom pripravljeno tudi dete.

 

 

Moč popadkov me je silno presenetila! Po dobrih dveh urah plahih, blagih krčev, ki sem jih čutila v spodnjem delu trebuha, so se namreč izredno okrepili. Tako zelo, da jih nisem mogla kar potiho sprejemati, ampak sem glasno ponavljala samoglasnike in si predstavljala, kako sproščam čeljust in kako se ob tem sproščajo in odpirajo tudi poti, ki bodo najino detece spustile na svet. Zaupala sem, da bo vse v najlepšem redu, zato sem najino detece vabila, naj pride, naj kar pogumno pride.

Le kratek čas sva z možem zdržala v spalnici, oba sva bila namreč tako vznemirjena ob dogajanju in dejstvu, da nas do tako pomembnega trenutka loči le še nekaj ur, da sva se prestavila v dnevno sobo. Na najinem kavču, ki je eden izmed meni najbolj prijetnih in domačih krajev, sva ob soju sveč čakala popadke, ki so prihajali.

Sčasoma sem se utrudila, zato sva se premaknila nazaj v spalnico, da bi se še malo odpočila in morda še malo zaspala. Do jutranjega svita sem tako počivala na boku, sprejemala popadke in vmes pogosto sedela na straniščni školjki. Ponočevanje naju je zlakotilo in privoščila sva si zajtrk. Mož je poklical Nino, ki je najin klic seveda pričakovala, posredoval pa ji je tudi sms, v katerem je celo noč pozorno kot kak sodnik beležil popadke.

Govorili sva tudi midve; Nina mi je svetovala še en dolg tuš in počitek v zatemnjeni spalnici. V naslednji dobri uri so se popadli malce razvlekli in med njimi sem, mislim, prav zares spala. Dodobra sem se odpočila in odlično mi je delo! Saj so sledili močnejši popadki, ob katerih nisem več mogla ostati na boku. Klečala sem in se opirala na posteljo, sedela na školjki in s povečano glasnostjo moža obveščala, da gre zares! Nestrpna sem spraševala, na koliko minut sva – in ker so se številke še zmeraj gibale visoko … 8, 10, 9, 7, 11 … sem ugotovila, da do magičnih pet očitno ne bom prišla. Čas je bil.

A pred odhodom sem si zaželela še juho. Z željo in mislijo, da me okrepi za dolge ure, ki naj bi me čakale v porodnišnici. Mož je en dva tri med korenje in grah skril goro hranljivega krompirja za moč. V danem trenutku mi je bilo bolj ali manj vseeno za okus, saj sem komaj pojedla zvrhan krožnik... Z Nino smo se že dogovorili čez eno uro na Jesenicah.

Med popadkoma sem se pogumno usedla na zadnji sedež in skrbno pripela varnostni pas. Kmalu sem ugotovila, da do Jesenic nikakor ne bom mogla sedeti vzravnano in pripasano. Ulegla sem na bok in se tako bistveno bolj udobno prepeljala večji del poti. Ko je mož naznanil, da že vidi porodnišnico, je prišel zares močan popadek. Drugačen, kot so bili vsi do tedaj. Naslednji me je postavil pokonci – v počepu med sedežema sem ga predihala. In še enega takega na parkirišču pred porodnišnico.

 

V tretjem nadstropju naju je čakala Nina – oh, Nina. Objela me je s svojim nežnim, pomirjujočim objemom. Želela bi si, da bi ji z enako nežnim objemom lahko pokazala, kako pomirjena sem, da je sedaj z nama ona in kako se veselim vsega, kar nas čaka.

Pa sem samo dehtela. Moje telo se je treslo in komaj držalo na nogah od silne moči in energije, ki sta se že dolge ure pretakali skozme.

Nekje daleč sem slišala »kje je zdravstvena kartica«, »vse porodne sobe so polne«, ampak se nisem pustila motiti. Ostajala sem v svojem svetu, z zaprtimi očmi in vedela, da bosta Matic in Nina vse uredila. Vedela sem, čutila, da bo dete kmalu v najinem naročju.

Po CTG-ju, ki ga je babica izvedla v nekaj minutah, smo izpolnjevanje vprašalnika, vaginalni pregled in prijavo kar preskočili – bilo je jasno, da so sedaj na vrsti pomembnejša dejanja. Nina je porodno sobo uredila s svetlobno hitrostjo: posteljo je potisnila ob steno, zagrnila rolete, prižgala glasbo, zahtevala blazine, pa porodno pručko in tako sem se že kmalu naslanjala na žogo in predihavala močne popadke.
Med enim je sledil velik pok: voda je pljusknila iz mene in moje telo se je spet sprostilo. Nato sem se prestavila na porodno pručko. Mož je sedel na majhnem stolu za mano in me podpiral. Popadki so prihajali in med njimi sem se opirala na svoje roke in na moža, se dvigovala na noge in močno pritiskala. Nina mi je prišepnila: »Dol, dol.« In ta magičen ukaz sem si ponavljala vse do konca.

Trudila sem se, da bi komentarje babice preslišala, da bi šli mimo mene. V hipu, ko se me je dotaknila, sem se odmaknila in mož je zaščitniško prijel njeno roko ter ustavil vaginalni pregled. Čudovito! Bila sem presrečna, da se je porod lahko v varnem objemu moža in pod budnim očesom Nine lepo nadaljeval … dokler med preverjanjem stanja otroka babica ni našla utripa. Ne v prvo, ne v drugo. Vprašanje, če sem v zadnjem času kaj čutila otroka, me je zbegalo. In šele v tretjem poskusu, ko smo prav vsi za nekaj minut nehali dihati, so se zaslišali jasni in močni utripi. Z najinim detecem je vse v redu. Lahko sem nadaljevala s počasnim ritmom močnih popadkov.

Z vso svojo energijo sem močno potiskala in res glasno oznanjala, da bo kmalu… In res, kmalu se je pokazala glavica.

Že čez nekaj hipov pa se je rodila najina deklica. Kar naenkrat, z enim samim potiskom je padla iz mene. Ko sem pogledala navzdol, je pod mano ležalo najino detece, ki sva ga tako zelo čakala.

Drobceno bitje mi je babica takoj položila na trebuh. Vso toplo in spolzko. In dišeče. Ta poseben vonj nas je objel in ostal še dolgo, dolgo časa. Vse do prvega kopanja sem ga lahko duhala na njenih laskih. S skupnimi močmi sva z možem držala detece, skupaj gledala, se čudila in nežno vpijala trenutke. Jokala je, stokala in mižala. Prav počasi se je privajala na naju, na svet, v katerega se je tako pogumno rodila.

 

Sredi našega spoznavanja sem postala nemirna in Nina me je vprašala, če imam popadek. Nisem bila prepričana, pa sem po njeni spodbudi vendarle malce potisnila – in tako se je porodila še posteljica. Z enim samim potiskom je štrbunknila iz mene.

Sedaj so naju lahko prestavili na posteljo. Natančno sem si ogledovala njene laske, obrvi, dolge trepalnice, zavihan nosek, prelepe ozke ustnice srčaste oblike, dolge in vitke prstke. Prelepa je, res je prelepa. Mislim, da sem to v tistih dveh urah večkrat naznanila tudi svetu. Ko smo se ganjeni poslovili z Nino, našo predrago Nino, so nas pospremili v sobo 60. Naša zlata ura se je tu nadaljevala, v balončku blaženosti, kjer se je naše zaljubljanje nadaljevalo. Tako kot se mora po vsakem rojstvu…

 

Šele v ponedeljek, ko smo se iz Jesenic peljali proti domu, sem se počasi začela zavedati, da se je vse to zares zgodilo. Da nam je bilo dano rojstvo, ki ga težko opišejo presežniki, rojstvo, kakršnega si nisva drznila načrtovati – tako lepo in tako naše. Neskončno sva hvaležna zanj, za najino deklico. In seveda za Nino, našo prav posebno spremljevalko. Krilato.

Valentina in Matic