Ko sva z možem zanosila, sem se bila prisiljena soočiti s svojim strahom pred poseganjem v telo. Poroda sem se bala zaradi splošno sprejetega mnenja, da gre za najbolj boleč dogodek v življenju ženske, pa tudi zaradi številnih žalostnih in pogosto celo grozovitih porodnih zgodb.
Poznala nisem nobene ženske, ki bi lahko rekla, da je bil porod lepa izkušnja ali vsaj dogodek, ki jo je močno zaznamoval. V negativnem smislu že, v pozitivnem pa ne.
Strašili so me številni rutinski postopki, za katere se je zdelo, da so popolnoma zunaj nadzora porodnice – porod v moji glavi je bil nekaj izredno bolečega, pri katerem te lahko vsaj fizično, če ne tudi psihično pohabijo, ženska pa ne more narediti nič, da bi to preprečila.

Zaradi strahu sem se vrgla v raziskovanje možnosti – o porodu sem prebrala vse, kar se je našlo na spletu. Vedela sem, da ne želim, da se mi zgodijo vse tiste stvari, ki so se zgodile sorodnicam in prijateljicam: klistir, britje, venski kanal, prerez presredka, ležanje, pritiskanje na trebuh, umetni popadki, vakuumski porod, carski rez … Globoko v sebi sem čutila, da ženske ne moremo biti tako zelo drugačne od živali, da bi potrebovale vse te postopke za rojevanje otrok. Da nismo nekakšne »napake narave«. Podzavestno sem globoko verjela v sposobnost svojega telesa, da rodi.

Vsa ta prepričanja so se potrdila, ko sem odkrila doule. Takoj sem vedela, da hočem pri svojem porodu eno ob sebi. Ko sem svojo idejo predstavila možu, je bil sicer nekoliko presenečen, saj se nikoli ni poglabljal v problematiko poroda, a je ostal odprt za novosti, kar me je neizmerno veselilo.
Ker sva pred porodom obiskovala pripravo na naraven porod pri douli Nini in nama je bila všeč, sva jo prosila, če bi postala najina porodna spremljevalka. Na njeni pripravi in srečanjih smo se dodobra spoznali in zasnovali porodni načrt po najini meri – naravni porod na Jesenicah s čim manj poseganja v naravni potek dogodkov. Na Jesenice sva teden dni pred porodom šla na posvet in pregled, kjer se je samo še potrdilo, da je najina odločitev za to porodnišnico pravilna.

Že dva tedna pred porodom sem čutila, da se moje telo počasi pripravlja na veliki dogodek – nekajkrat so me ponoči presenetili krči, počasi se mi je luščil tudi čep.
Porod se je začel dva dni pred predvidenim datumom z delnim razpokom plodovih ovojev, ko mi je malo čez poldne odteklo nekaj vode.
Popadki so se začeli stopnjevati okoli treh popoldne.
Ker se je proti večeru pojavila megla in sva imela z možem do Jesenic še malo manj kot uro vožnje, sva se tja odpravila malo prej – ob pol sedmih zvečer, popadki so bili že kar močni na približno 6 minut.

Po prihodu na Jesenice je pregled pokazal, da sem bila odprta približno 5 cm. Malo za nama je prispela tudi Nina. Ker sem imela že kar močne popadke, smo šli okoli osmih zvečer kar v porodno sobo. Popadke sem najprej predihavala stoje, kmalu so postali močnejši, zato sem jih predihavala kleče na blazinah. Prijalo mi je, da sem se lahko obesila na lestvino in pustila gravitaciji, da pomaga otroku pri spuščanju. Izgubila sem občutek za čas, saj so popadki postajali vse močnejši in sem kot v transu šla le od enega počitka do drugega, dogajanje okoli sebe pa sem zaznavala kot z zamikom. Nina in mož sta me masirala in mi ponujala vodo.
Počutila sem se varno in prvinsko, saj sem lahko le rojevala, vsa sem se posvečala močnemu valovanju v sebi, ki je na svet potiskalo novo bitje.

Kmalu so mi predlagali, naj grem na stranišče in pod tuš. Topla voda je bila prijetna, v kabini je bilo tudi držalo, na katerega sem se lahko obesila med popadkom. Mislim, da sem pod tušem preživela kar nekaj časa. Nina je nato predlagala, naj malo ležem na bok in se spočijem. Med ležanjem na boku mi je odtekla voda – kot da bi iz mene prišel ogromen mehurček in se mi razpočil med nogami. Popadki so nato postali nekako bolj surovi, začutila sem pritisk v medenici in lahko sem si skoraj predstavljala, kako se je otrokova glavica spuščala po porodnem kanalu.
Kmalu sem začutila, da moram potiskati – nuja za potiskanje je bila neustavljiva kot nekakšna naravna sila. Ko se je glavica med potiskanjem na porodni pručki okronala, sem se je dotaknila – spomnim se, da se mi je zdela zelo majhna.
Večino poroda sem globoko rjovela, da sem bila kar presenečena nad seboj, a zdelo se mi je tako naravno, da se temu ni bilo mogoče upreti.
V enem ogromnem popadku se je najina punčka rodila kar cela in ne bom pozabila občutka, kako je dobesedno pribrcala na svet.
Občutka zmagoslavja se ne da opisati.
Takoj so mi jo dali na prsi. Vztrajala sva, da je mož prerezal popkovino šele po tem, ko sem porodila posteljico. Babica nama je pri pregledu pokazala posteljico – pogled nanjo me je navdušil, saj si prej nisem znala predstavljati, kaj je hranilo mojega otroka devet mesecev. Medtem ko so mi šivali majhno raztrganino, je hčerko na svoje gole prsi vzel mož – tako se je tudi med njima že takoj na začetku stkala posebna vez, ko mu je med čakanjem na mamo sesala prst.

Srečna sem, da se je porod iztekel tako, kot sem želela – da je hčerkica na svet prišla tako, kot je predvidela narava. Verjamem, da je k temu pomembno pripomogla zlasti Nina, ki mi je dala občutek varnosti in gotovosti, saj sem vedela, da se mojemu telesu ne bo brez moje vednosti ali informiranosti nič zgodilo. Nina ni bila v pomoč le meni, temveč tudi možu, ki je bil bolj samozavesten, saj je vedel, da ga bo po potrebi usmerila. Vsaki ženski bi priporočala, naj ima pri porodu ob sebi doulo, saj gotovo drži to, da se bolečino rojevanja pozabi. Toda izkušnja ostane in lahko žensko resnično opolnomoči, če ima priložnost izkusiti moč poroda, kot ga je zasnovala narava.