... o izkušnji z doulo …

Že drugič mi je bil dan trenutek vznemirjenja in vse prežemajoče sreče ob pogledu na dve črtici.

Bolj ko je moj trebuh postajal zaobljen, bitjece pa migalo, bolj sem se zavedala, da me bo edino čim bolj zavestna in sproščena naravnanost pri pripravi na porod ohranila celo.

Želela sem si celo več – da me porod celostno izpolni. Vedela sem, da sama z bolečo izkušnjo medikaliziranega prvega poroda nimam dovolj notranje moči. Še vedno sem lahko slišala in občutila odmeve strahu, nemoči, obupa in nezaupanje vase, ki so se v meni naselili tiste ure pred vstopom v povsem novo, neznano in odgovorno življenjsko obdobje materinstva.
Brala sem Gaskinovo, Wagnerja, Drglinovo, gledala dokumentarce o naravnih porodih…in povsod je bilo veliko neverjetnih žensk.

Nekatere so bile tudi doule. Pa sem si najprej privoščila sanje o tem, da bi tudi jaz imela tako razkošje – žensko, ki bi mi namenjala pozornost (predvsem v čustvenem in duhovnem smislu) v  tem kratkem, edinstvenem, nežnem in čarobnem obdobju nosečnosti.

Zelo kmalu sem se z doulo tudi srečala. Sladko zadovoljstvo se mi še zdaj pretaka po telesu in hrani mojo dušo ob misli, da sem si izpolnila to srčno željo – ki mi odzvanja kot tako prvobitna ženska potreba.
Doula mi je pomagala okrepiti in osvežiti samozaupanje v moje ženske in materinske moči…mi pomagala uresničiti naraven in zavesten porod…in s tem čudovit začetek dojenja in izpolnjujoč vstop v novo poglavje materinstva.

Ta porodna izkušnja je moj vir navdiha, ustvarjalnosti in notranje moči predvsem v bolj senčnih trenutkih. Jaz pa sanjam še naprej…in si želim, da bi vsaka nosečnica našla svojo doulo….

PS: Draga moja doula Nina! Še enkrat hvala, ker si v porodni sobi prižgala svečke in me tako dobro masirala. Pa seveda za vse tople, pomirjujoče, sproščujoče in navdihujoče besede. 

Tina