Pravijo, da se ne rodi samo otrok, temveč tudi mati. Moja pot v materinstvo je bila lažja, ker sem imela ob sebi doulo. Pravzaprav so me k odločitvi zanjo gnali strahovi pred porodom, ki so se nakopičili ob iztekanju moje prve nosečnosti.

Nisem bila pripravljena roditi. Bala sem se tako porodne bolečine kot tudi bolečine, ki jo prinašajo umetni popadki, pa tudi stranskih učinkov protibolečinskih sredstev, da morebitnih operacijskih posegov niti ne omenjam.

Zbegana od toliko različnih zgodb, ki krožijo o porodu, sem naposled na internetu našla pričevanja žensk, ki so rodile z doulo, in to v slovenskih porodnišnicah. Zgodbe so si bile zelo podobne v tem, da so izpostavljale proces rojevanja kot nekaj izjemno lepega in kot vir moči in ne travm, porodne bolečine pa povsem obvladljive tudi brez »kemikalij«.

Izbira doule ni bila preprosta. Nino sem izbrala, ker so me pritegnili doživeti, poglobljeni opisi zakonitosti poroda na njeni spletni strani, ki so nakazovali, da gre za izkušeno in predano doulo. Osebna srečanja pa so ta vtis le še okrepila.

Namenjen mi je bil naraven in razmeroma hiter porod. Veliko popadkov sem predihala v zavetju doma. Bila sem v stalnem telefonskem stiku z Nino, ki je budno spremljala razvoj dogajanja. Njeni nasveti o tem, kako zgostiti popadke, so mi ohranili kar največ energije za veliki finale. Spreminjanje položajev med popadki, sprehod in vmesni počitek med popadki, ko se je tudi glava spraznila odvečnih misli, vse to je stopnjevalo porod do odhoda v porodnišnico. Priznam, da če ne bi zaupala Nini, da vse poteka tako, kot je treba, bi oba z možem raje zavila v bližnjo ljubljansko porodnišnico, tako pa sva se podala na uro trajajočo vožnjo po avtocesti.

Ko sem jo v bolnišnični avli zagledala, vsa skrčena od popadkov, sem v hipu vedela, da sem na varnem in da sedaj lahko rodim. Všeč mi je bilo, da sta obe babici, ki sta vodili porod, Nino dobro poznali in da mi ni bilo treba ničesar razlagati. Odlično smo sodelovali; babica je spremljala počutje dojenčka, mož me je podpiral, Nina pa mi je s svojim čudežnim dotikom na razbolelih mestih pomagala prebiti se skozi najtežje popadke.
Njena vloga je presegala blagodejno masažo in pomoč pri menjavi položajev, vseskozi mi je bila tudi v psihično oporo. Kljub temu, da je bila babica zadovoljna s potekom poroda, sem se proti koncu ustrašila pekoče, trgajoče bolečine, verjela sem ji, da me bo poškodovala.

Ker so moje moči z vsakim popadkom vidno pešale, sem se tudi ustrašila, da ne bom zdržala do konca. Strah se je zrcalil tudi v moževih očeh. Nina mi je s celotno svojo držo in z nekaj pomirujočimi stavki povrnila samozaupanje in novo moč. Tako sem rodila v svojem ritmu, naravno, nepoškodovana.

S trenutkom, ko se je porodil najin malček, se mi je ustavil čas. Moje življenje se je hipoma izlilo v en sam trenutek, nepopisno lep in svečan, ko je temna glavica pokukala izza mojega trebuha in so se prvič srečale najine oči. Dojenček je prišel mirno, z možem naju je takoj vzel za svoja. Na voljo smo imeli dovolj časa, da smo se naužili prvih stikov in poglobili naše vezi, saj je babica spoštovala željo po zasebnosti.

Prvotnemu navdušenju nad čudovitim porodom je sledila negotovost, ali ravnam prav, zaman sem iskala svoj materinski čut. Že v bolnišnici sem pogrešala toplino in iskrenost besed pri večini od medicinskih sester, katerih komunikacija je ostajala površinska in pokroviteljska, moje začetniške težave pa niso bile kljub njihovi strokovni usposobljenosti nič manjše. Nina mi je tudi v tistih tednih ostala blizu. Delila je svoje izkušnje z mano, razumela je mojo negotovost glede vsega v zvezi z dojenčkom in mojo (pre)občutljivost na reakcije drugih. Obenem me je tudi opogumila, da sem si začela zaupati, da prav čutim svojega otroka, podobno kot pri porodu, da sem bila zmožna zaupati svojemu telesu.

Nina nama je z možem dala na razpolago mnogo več kot zgolj svoj čas in znanje, s celotnim svojim bitjem je pripomogla k rojstvu družine na najlepši možni način in mi stala ob strani, da sem pogumno stopila na pot materinstva.

Tatjana