Vse od tistega našega ovekovečenega devetnajstega vinotoka, se moje pero zatika. Zatika, in umika. »Sedaj je čas za dejanja, mami – četudi si ti človek, ki rad sanja,« mi moj mali vsakič, ko skušam kaj napisati, skoči na tipkovnico. Sanjarjenje bi bilo, na primer, tudi namakanje v spominih na najin čudovit porod. Aaaah. Zato raje vsakodnevno zgolj postanem, zamižim in se zahvalim vesolju in vsaki modri ženski posebej, da je bila tedaj ob nama.

Ampak današnji je udoben in prijeten večer, kot nalašč za izpoved vtisov in vrteča se sestra luna bo počasi že dvanajstič v svoji biserni nedolžnosti pojedla lubenico. Torej je čas za globine. Iz teh se s počasnim tokom misli prikradejo besede in utrinki hvaležnosti. Pri priči jih beležim…

Pravzaprav ne vem natančno niti, kdaj sem Nino vprašala, ali bi bila najina doula, a upam si trditi, da je bilo to – spontano – samo kakih štirinajst dni pred samim porodom. Začutila sem jo seveda že veliko prej; izrazito ljubečo, dostopno in iskreno. Prav takšna se je kot zadnja članica najine porodne karavane modrih žensk pojavila v tisti oranžni porodni sobi, me nežno, a krepko objela in spodbujajoče šepetala. Tako vesela sem je bila! Po njenem prihodu sem čutila, da smo vsi navzoči v ravnovesju. Jaz in sultanček na krovu. Moja mama, na trnih, ker hčerka rojeva. Moja Nika, ki si v najbolj divjih sanjah ni predstavljala, da bo kdaj z veseljem priča porodu. Moja Ana, polna znanja in strasti, draga prijateljica in zaščitnica. In moja Nina, navzoča, spoštljiva in vešča porodna svečenica.

Da je Nina mojstrica harmonije, se je izkazalo zelo kmalu, ko je preudarno uskladila energije navzočih pri porodu. Nekaj časa po njenem prihodu smo se masirali in družno dihali na tisti od-bogov-poslani rumeni žogi. To mi je bilo všeč. Vse dokler nisem začutila, da je porod pravzaprav moje potovanje in Svarun edini sopotnik. Do vseh navzočih sem čutila izjemno hvaležnost, toda v tistem trenutku sem potrebovala svoj mir. Brez da bi o svojih občutjih karkoli črhnila in brez da bi takrat že vedela za mojo slabost, da »moram vse narediti sama«, je draga Nina zaznala moje vibracije ter brž vsem predlagala, da z njo vred zapustijo sobo. Ob njeni komunikacijski (ali bolje, telepatski!) veščini, me je preplavil val olajšanja. Glasba za moja ušesa. Njene besede so me pomirile, da je popolnoma sprejemljivo, če si želim samote, hkrati pa me navdajale z zaupanjem, da bodo vseeno v neposredni bližini, če jih bom potrebovala. To zagotovilo je bilo vse, kar sem potrebovala, da sem se lahko predala in podala globlje.

O tem, da je porod zelo posebna domena z lastnimi socialnimi in fizikalnimi zakoni, katerih se človek počasi privadi, nimam nobenih dvomov.  Menim pa, da je za razvozlavanje signalov porajajoče ženske, potrebno še kaj več kot modrost iz knjig in lastne izkušnje. Potrebna je ljubezen, predanost, zaupanje. Potrebno je sočutje, empatija, čuječnost. Lastnosti, ki jih v sebi odkrije le pomirjen človek… tak, ki sledi svoji poti.
Za vse naštete bombončke, ki so se med porodom prej ali slej razode(va)li, se ti, ljuba Nina, iz dna duše zahvaljujem.

Hvala za tvoje neumorno zaupanje vame, bilo je otipljivo. Tudi takrat, ko sem v trenutku šibkosti svečano razglasila, da tega ne bom zmogla.
Hvala, ker si zadnje pol ure mojo medenico kot »ščipalko« tiščala skupaj. Spomnim se, kako dobro mi je delo.
Hvala za vse besede tolažbe in spodbude, zdaj in vekomaj.

Hvala, ker si moja sestra; čuteča, čuječa, prisotna, obzirna, razumevajoča. Zame boš vedno dobra vila. Dobra vila porodov. Nekdo, ki ga porojevajoča mami v mislih ali dejansko pokliče v svojo porodno zgodbo, saj veš, za zaupanje. Nekdo, ki ve, kar nobena knjiga ne ve.

Tamara in Svarun

Njuna zgodba rojstva še enkrat, tokrat z njunimi poudarki:
»In tvoj vonj, o moja boginja. Dišal si po vsem, kar sem kadarkoli poznala in ljubila. Po ljubezni sami.«
Tamara in Svarun "Izventelesna izkusnja"