Prišel je čas ... moram se posloviti.
Še čisto malo in začela bom leteti, navzdol, z vso hitrostjo.
Mamica čuti, preprosto ve. Z očkom ležeta k počitku, nagonsko poišče njegovo roko in jo položi na trebušček. "Poglej, kako se premika. Mogoče jo takole čutiva zadnjič."

Mamica ne more spati. Opazi, da se nekaj dogaja. Ne budi očija in samo diha in čaka.
Odkar sta z očijem spoznala Nino, je mamica mirna, zaupa vase in ve, da bo vse vredu. Mamica se je po prvem porodu zelo bala. Ni si predstavljala, da bo morala še enkrat skozi porodnišnični rutinski porod, čeprav si je že prvič želela drugače.
Ampak Nina je poskrbela, da je ni več strah, da zaupa sebi in se posluša. Nič ni narobe, če popadke predihava kar na straniščni školjki ali pod vročim tušem.

Čas je, da se zbudi tudi očka. Čeprav bi mamica rada, da se še malo naspi, poskrbim za to jaz s hudim popadkom. Očka takoj ukrepa ... Pokliče Nino, pripravi hrano, pijačo, pokliče babico. No vidiš mamica, ti ne zmoreš vsega sama.

Zbudi se tudi sestrica, saj je že jutro. Uh, kako se veselim, da jo bom spoznala.
Pripravljeni smo na pot v porodnišnico. Vožnja je naporna. Mamica ne more sedeti, ker prihajam zelo hitro. Kleči na tleh avtomobila, očka pa vozi previdno in počasi. Niso mi všeč luknje, priznam.

Pridemo v porodnišnico, čaka nas porodna soba in najboljša babica, kar jih imajo tam. Ja, moč misli dela čudeže. Mamica in očka sta verjela, da bosta tokrat dobila le najboljše. In sta. No, malo sem pomagala tudi sama.

Mamico sprejmejo toplo, za vsak pregled jo povprašajo in z njo ravnajo po njenih željah. Kleči ob postelji in diha, diha ...

Kmalu se pridružita še očka in Nina, ki prižgeta svečke, glasbo in naredita vzdušje lepo, mamici v podporo in meni, ki prihajam. Mamica je sproščena, popolnoma zaupa Nini, da bo vse vredu. Nina jo masira in je tam zanjo, za očka in zame. Opravlja neverjetno delo in vesela sem, da je ona naša doula.
Vendar je imela v februarju veliko porodov in morala sem ji prišepniti, da vzame še nas. Takoj sem vedela, da je prava, ker me je slišala in zaupala, da preprosto moramo biti skupaj, ko pridem na svet.

Sedaj je čas ... čas, ko bom zadihala sama. Nina prišepne mamici, naj prime teme mojih gostih laskov. Mamica me drži in me ne spusti. Ujame me v naročje, stisne k sebi in me ne spusti do trenutka, dokler se spet ne naučim leteti sama ~ tokrat tukaj na zemlji.

V objemu mamice poslušam njeno srce. Govori, da je bil ta porod najlepša izkušnja, kar jih je doživela ... Še lepša kakor matura, diploma, poroka, celo lepša od osvojenega vrha Kilimanjara, lepša, kakor vrh preplezane smeri, ki jo osvojiš.
Misli si, da celo lepša kot osvojitev olimpijske medalje. No, tega ne bo nikoli vedela.
Vendar ima mamica v srčku še veliko prostora za posebne trenutke, ki jih bo preživela z mano, mojo družino.

Mamica ni utrujena, je nasmejana, ponosna, srečna. Čutim ljubezen.
Očka me vzame v svoje naročje. S nagajivimi iskricami v očeh pravi:"Tako lepa izkušnja, da bomo imeli kar še enega."
Mamica si kaj takega po prvem porodu ni predstavljala leta. Sedaj pa ga pogleda in reče: "Morda pa res. Če bo zraven lahko tudi Nina."

Ina in Saša