Skoraj sem že pomislila, da mi ne bo uspelo.
Vendar kako, če sem imela ob sebi tako dobre pomočnike. Mami mi je kar naprej ponavljala kako zelo dobro mi gre. Koliko dela sem že opravila in da je to zadnja faza pred koncem. Vsi skupaj smo potiskali. Čutila sem kako zelo dobro podporo imam. Fizično in ljubečo. Popolno.

Pri porodu ni počitka, stopnjuje se do vrhunca, samo potrebno mu je dati dovolj časa.
Med nosečnostjo sem si ves čas ponavljala, da če bom dovolila naravi, da opravi svoje delo, me zagotovo ne bo poškodovala. In res me ni...

Hvaležna sem svojemu partnerju, ker je dal vse od sebe, da je pomagal kot je najbolje znal. Ko je bila glavica končno zunaj, sem bila na koncu s svojimi močmi. Bila sem tako zelo ponosna. Ponosna nase, ker nisem obupala. Ponosna na svoje telo. Ponosna na svojo deklico, ker mi je dala dovolj časa in ni odnehala, čeprav je bil porod dolg.

Gledala me je s svojimi temnimi očmi, zanimalo jo je kaj se dogaja. In nato zaspala na meni. Koža na kožo. Tako mehka...nežna in mirna. Moja najlepša, kot ji še danes ponavljam! Bila sem utrujena, a hkrati polna neke posebne energije, katere se ne da opisati z besedami. Še nekaj dni potem sem jokala...jokala od sreče in ponosa, kako lep je lahko porod. Kako je dobro, če se nanj dobro pripraviš. Najlepše pri vsem pa je, da je bil popolnoma spontan in naraven. Vsega se spomnim in to je pri tem najlepše. Tako kot je govorila Nina ~ Je bolelo, ampak nisem trpela.

Pa se vrnimo na začetek.
V življenju si nisem predstavljala hujšega kot to, da bom morala nekoč roditi. Govorila sem si celo, da enostavno ne bom imela otrok ali pa, da bom raje kakšnega posvojila, samo, da mi ne bo treba rodit. Ja, to so bile moje besede in moje resnično mišljenje.
Ampak, sem se vseeno odločila za družino in sem zanosila.

Za Nino in njene Priprave na čudovit porod* sem izvedela preko moje mami, zato sem bila takoj prepričana, da so ta srečanja prava zame. Če za nič drugega, vsaj za premagovanje strahu. Spomnim se, kako sem iz vsake delavnice odhajala bolj pogumna in bolj prepričana, da to zmorem.

Brala sem knjigo Modrost rojevanja in čutila, da je naravni porod pravzaprav edini porod, ki si ga želim. Žalosti me, kako malo žensk se pravzaprav sooča s svojimi strahovi, pa se raje odmikajo od misli na porod. Ampak ta bo vsak čas tu in če prideš nepripravljen, je lahko bistveno težje.

Moja deklica Lina bo kmalu stara 3 mesece in še vedno skoraj ne mine dan, ko ne pomislim na Nino in se ji v mislih zahvalim za njene nežne ljubeče besede, ki so mene naredile močno in zaupanja vase polno žensko.

Sara