Moja porodna zgodba se prične z dnem, ko sva z možem izvedela, da v meni raste novo življenje. Hvaležna sem, da je možev pogled na porod enak kot moj: želela sva, da vse poteka naravno, spontano ter da naju spremlja doula, katero sem »rezervirala« takoj, ko je bil test nosečnosti pozitiven.

Odločila sva se, da greva rodit v porodnišnico Jesenice, ker se njihova porodna praksa najbolj približa najinim željam. Z intenzivnimi pripravami na porod sva tako pričela na začetku nosečnosti in doula nama je pri tem zelo pomagala.

Udeležila sva se spletne šole za starše Veva, kjer sva dobila kar nekaj praktičnih informacij glede samega poroda. O porodu nisem želela razmišljati, da boli in najbolje, da čim hitreje mine. Nanj sem se pripravljala v
zavedanju, da je nekaj najbolj naravnega in da moje telo zmore in zna poroditi otroka.

Popadkov nisem dojemala kot bolečino za katero si želim, da hitro mine, temveč kot o pomoči mojega telesa, da porodi otroka. Podoba poroda je odvisna tudi od zgodb, ki jih slišimo zato sem se fokusirala samo na pozitivne porodne zgodbe in pogledala res ogromno lepih porodov na portalu Youtube.

Noseča sem bila prvič in nisem vedela kaj pričakovati. Kljub temu, da sem se dobro pripravila, sem vseeno imela malo strahu v smislu, da bi lahko bilo preveč naporno in ne bom zmogla. No … bila sem prijetno presenečena ...

V noči iz srede na četrtek se je odluščil čep in počasi je začela odtekati plodovnica. Zlato pravilo, ki mi ga je doula večkrat ponovila, je, da grem nazaj počivat, če se porod začne ponoči, ker bom energijo še zelo potrebovala. Vendar je bilo vznemirjenje preveliko, da bi lahko spala.

Začenjali so se prvi popadki, ki so bili zelo blagi. Nadaljevali so se tekom celega dneva v različnih intervalih in različne dolžine. Niti en popadek ni bil boleč, zato smo bili prepričani, da je do poroda še dolgo. Ves čas sem doulo obveščala kako napredujem in vse je kazalo na to, da bomo to noč še spali doma. Čakamo popadke dolge vsaj 1 minuto, ki si sledijo na 5 minut ali manj in so močni/«boleči«.

Počasi se je bližal večer in popadki so vztrajali. Bila sem utrujena, ker nisem spala že od 3. ure zjutraj, ampak če sem se dala v ležeč ali pol sedeč položaj, me je bolelo. Tako sem vztrajala pozno v noč s hojo po stanovanju, tuširanjem, zibanjem na žogi … Bližina moža mi ni ustrezala; želela sem biti sama, brez dotikov in v svojem ritmu.

Okrog 2. ure zjutraj sem začutila, da je čas za odhod v porodnišnico, saj mi je že več kot 20 ur odtekala plodovnica in sem vedela, da je dobro dobiti preventivno antibiotik. Zbudim moža, se oblečeva, vzameva torbo za porodnišnico, kitaro (mislila sva, kako nam bo v porodni sobi pasalo malo glasbe na kitaro, za kar potem ni bilo niti časa) in se odpeljeva proti Jesenicam.

Od doma sva odšla s popadki na 1 minuto, ki so se v avtu zreducirali na okrog 10 minut in sem lahko vmes malo zaspala ter si nabrala dragocenih moči, ki sem jih kmalu zelo potrebovala.
V porodnišnici naju je že čakala babica in najprej je naredila CTG, ki ni zaznal niti enega popadka, čeprav so se ob prihodu na Jesenice zopet zgostili na 1 minuto. Glede na to, da CTG ni zaznal popadkov, se je odločila, da pokliče dežurno zdravnico, ki bo dala zeleno luč, da greva domov in čakava, da se aktivni porod začne. Ob tem sem si mislila, da res nimam energije čakati še ne vem koliko časa, da se kaj konkretno začne.

Zdravnica je naredila vaginalni pregled in jo je malo šokiralo, ko je videla, da sem odprta že 6 cm in več kot pripravljena za porodno sobo. Sem pač netipična nosečka s popadki, ki jih še CTG ne zazna. :) Res, da sem imela zelo šibke in neredne popadke, so pa bili očitno zelo učinkoviti.

Pokličem doulo in z veseljem povem, da sva v porodnišnici in lahko pride.

Porodna soba ni bila nič kaj bolnišnična, kjer je vse belo in sterilno. Bila je prijetna, domača, brez prižganih luči in z lastno kopalnico. Solna lučka je dajala intimno svetlobo; zraven nje sem postavila majhen križ v znamenje Božje prisotnosti. V ozadju so se vrtele pesmi, ki sem si jih v ta namen pripravila doma.
Kmalu so se popadki spremenili. Niso bili boleči, so pa nakazovali, da se otrok spušča vedno nižje. Babica je predlagala položaj na tleh na vseh štirih, ki mi je zelo ustrezal. Pred mano je sedel mož, na katerega sem se oprla s prednjim delom telesa, da mi je bilo čim bolj udobno. V tem času je prišla Nina. Njen prihod me je zelo pomiril. Zdaj, ko je bila ekipa popolna, sem lahko rodila :).

Popadki so postajali vedno bolj intenzivni in najin otrok je bil vedno bližje zunanjemu svetu.
Ni me bolelo, bilo pa je zelo intenzivno. Ko je popadek minil, sem imela nekaj dragocenih minut za počitek. Mož me je med počitkom nežno božal po hrbtu. Bilo je zelo blagodejno in sproščujoče.

Po nekaj intenzivnih potisnih popadkih je najin fantek prišel na svet. Tako topel in dišeč.
Med njegovim iztisom se je v ozadju vrtela pesem Res velik si Bog. In res je velik, da je žensko telo ustvaril tako čudovito, da je sposobno roditi novo življenje. Ustvarjene smo za porod.

Ponosna in ganjena sem, da sem svojemu otroku lahko podarila nekaj najlepšega – spoštljiv in intimen porod brez nepotrebnih medicinskih intervencij. Hvala možu, Nini in babici Sandri, ki so s svojo prisotnostjo to omogočili.

Ni treba, da je porod trpljenje. Ni nekaj za kar rečeš »samo, da je mimo«. Je nekaj najbolj naravnega in lastnega ženskemu telesu, ki ve kako roditi.
Je svet trenutek in kot tak zahteva najvišjo stopnjo spoštljivosti, intime in miru.
Hvala mojemu sinku, ki se je skupaj z mano pogumno spustil v to avanturo.

Sanja