V drugo je lažje in težje. Lažje zato, ker je kot prva ponovitev v našem primeru zelo uspešno izvedene premierne predstave. Manj je presenečenj in novosti. Ekipa je uigrana in z manj strahu. Vsa teorija je bila preizkušena tudi v praksi.

Težje pa zato, ker je v najinem primeru premiera res postavila visoke standarde. Pravljičen naravni porod, s katerim je na svet pred dvema letoma prišla Kaja, je scenarij dolgega, zapletenega medikaliziranega poroda delal ne samo nezaželen, ampak tudi skoraj nepredstavljiv.
Nekako kot drugi obisk odlične restavracije, kjer druga izkušnja le težko doseže visoka pričakovanja, ki jih je ob prvem obisku naredila delikatna zmes odličnih sestavin, pravega vzdušja, dobre družbe in dobrega kuharja.

Signale, da bo drugače kot prvič, smo začeli dobivati že v času nosečnosti. Če je bilo prvič zelo prijetno, je bilo drugič bolj naporno in zahtevno. Več slabosti, več slabega počutja in manj energije.
Če je Kaja po vzoru švicarske ure prišla točno na rok,  drugič na dan poroda ni bilo ne duha ne sluha o popadkih. V maternici je bilo očitno tako prijetno, da je nerojeni fant svoje bivanje potegnil krepko preko enega tedna po roku. In vsak dan zamude je nestrpnost naraščala in dosegla svoj vrhunec v petek, ko je ob pregledu ginekologinja omenila, da »v ponedeljek sprožimo«. In grožnja je zalegla …

Začelo se je počasi. V resnici že dober teden prej, ko so se začeli sprožati nežni popadki. In trajali in trajali. Tisto soboto pa malo bolj zares.
Počasi se je jakost povečevala do stopnje, ko sem na telefon naložil aplikacijo za merjenje jakosti popadkov in vestno meril dogajanje. Tudi Kajo smo raje zaupali v oskrbo babici. Čez dan sva bila še na skoraj uro dolgem sprehodu in zvečer v miru gledala film, ko sem se naenkrat zavedel, da se je jakost in trajanje popadkov povečala do te mere, da se je pametno premakniti proti bolnici.

Obvestila sva še Nino (doulo) in se odpravila proti Jesenicam. Če bi mi kdo pred rojstvom Kaje napovedal, da se bova midva odločila za naravni porod s pomočjo doule, bi ga verjetno samo debelo pogledal.
Oba ekonomista in skoraj cinična realista. Jaz močan vernik v znanstveni pristop, oba pa zelo daleč od vsega kar diši po duhovnem.
Vendar sva bila očitno oba dovolj kritična, da sva med prvo nosečnostjo ugotovila, da ustaljeni proces ni dobra rešitev za naju. Ona zato, ker svojega strahu nikakor ni mogla pomiriti na materinskih šolah, kjer so po medicinsko razlagali, kaj vse lahko gre na porodu narobe. Jaz pa zato, ker sem ugotovil, da tudi če preberem vse o porodih, nikoli ne bom mogel biti relevantna podpora na porodu.
Kako naj se relevantno odzovem na tiste vprašujoče poglede »Ali je to normalno?«, ki sem jih dobival med porodom? V resnici ne vem in nikoli ne bom vedel. Sem pač moški. Relativno hitro sem ugotovil, da Petra potrebuje relevantno »trenerko«. In Nina je bila fantastičen manjkajoči člen.

Zaradi prve izkušnje, ko sva se prvo noč na Jesenice peljala zgolj na izlet, sva bila tudi tokrat najprej prestrašena, če sva v bolnico prišla prezgodaj. Voda še ni odtekla, popadki sicer so, ampak ali so dovolj močni? Skeptična je bila tudi babica, Nina pa je pomirjujoče rekla, da naj samo počakamo, da se namestimo v porodno sobo.

In res. Nežna rdeča luč, mir in pomirjujoča glasba so delovali kot čaroben pospešek. Ona je slonela na ribstolu, jaz sem ji masiral hrbet in boke. Vse do zadnjega premora med popadki, je med pavzami ostal čas za humor in prijetno kramljanje.
Bilo je drugače kot prvič. Bolj mirno in bolj sproščeno. Še bolj je bila soba polna neke prav posebne energije. Kakšen pridevnik bi ji dal ... ne vem. Porodne? Senzualne? Erotične?
 
Vem pa, da je šlo hitro. Popadki so se stopnjevali in Nina je svetovala, da bi bilo dobro, da gre na WC. In zgodilo se je. Voda je odtekla in iz stranišča smo slišali:»Pridite hitro, ker čutim da bo tudi otrok vsak trenutek zunaj!«

Koliko časa je trajalo ne vem, ampak zdelo se je kot 5 minut. Dva do trije močni popadki in prišel je.

Bine. Že na prvi pogled drugačen od sestre.
Če je ona s svojimi iskricami v očeh svetu sporočala, da je več kot pripravljena za nove izzive, je Bine deloval umirjeno in suvereno. Njegovo sporočilo je bilo bolj umirjeno:»Brez panike in lepo po vrsti«.

Prišel je tako učinkovito, da je morala babica popraviti porodni datum na en dan nazaj. Pa vendar ni za seboj pustil nobenih raztrganin in za svoj učinkoviti prihod na svet ni potreboval nobene zdravniške pomoči.

Poroda sta bila drugačna, vendar enaka v svoji enkratni čudoviti naravnosti. Glavna igralca sta čudovito odigrala svojo vlogo, stranski igralci pa uigrano omogočili, da se je čudež novega prihoda na svet zgodil tako gladko.

Verjetno smo rojeni pod srečnimi zvezdami in nikoli si nisem niti želel predstavljati, da smo kaj naredili bolj prav kot ostali.
Sem pa zelo vesel, da sta se oba poroda zgodila tako, da bodo nanju ostali čudoviti spomini. Predvsem pa, da je moja žena preko njiju postala še bolj ženska, jaz pa sem lahko ostal in postal še bolj moški.
In hkrati je boljša tudi najina zveza in posledično tudi naša družina.

Rok