3.7.2013

Evo Kaja, pa nama je uspelo!

25.6., ravno na rok, si samozavestno in umirjeno prišla na ta svet. Mislim, da sva obe lahko ponosni nase in hvaležni za ljudi, ki sva jih imeli ob sebi.

Popadki so se začeli že en dan prej in ponoči sva z Rokom že obiskala porodnišnico ter poklicala Nino, najino doulo, ki naj bi sodelovala pri porodu, da bi šlo umirjeno in čim bolj naravno. Vsi skupaj smo se zbrali na Jesenicah, nakar so ugotovili, da sem odprta 1,5 cm in naj grem nazaj domov spat. Bila sem kar malo razočarana. Popadki so me že kar boleli, pa še Nina je vstajala sredi noči za to, da smo se lahko odpeljali nazaj domov.

To noč sem še lahko spala, kljub popadkom, ki so očitno izgubili boj proti moji tradicionalni sposobnosti, da lahko zaspim kjerkoli.

Naslednji dan sem praktično cel dan predihavala popadke. Občutek je zanimiv - res kot je Nina opisala na predavanjih - gre za nekakšne valove. Pride vrh, ki boli, potem pa mine in se čisto umiri. Popadki so do večera postajali močnejši, ne pa tudi pogostejši, oziroma ne dovolj pogosti za odhod v porodnišnico.

Rok je spal na kavču, dobro je ugotovil, da se mora spočiti, če pride porod. Jaz pa sem predihavala kar močne popadke in ob 2h zjutraj ugotovila, da so že res močni in pogosti. Odpeljala sva se na Jesenice. Enako kot prejšnji dan, so se popadki umirili med vožnjo na Jesenice. Prepričana sem bila, da spet ne bo nič. Še preden sva stopila iz avta, sva se spraševala ali naj sploh greva gor.

Ko pa sva začela hoditi, se je pokazalo, da popadki vztrajajo. Sprejela naju je babica Špela, taka umirjena gospa, blizu 50-ih, zelo prijazna. Pogledala me je in rekla, da sem odprta 5-6 cm. Tega podatka sem bila zelo vesela, saj je pomenilo, da sva opravili že pol poti. Potem se je malo zadržala s prsti v meni in kar naenkrat sem zčutila, da mi je odtekla voda. Špela je rekla, da smo ravnokar pridobili še 2 cm in da bomo do sedmih rodili. Ura je bila 3 ponoči in 4 urice se je zdelo blizu. Iskreno sem se razveselila napovedi.

Počasi je posnela CTG, Rok je poklical Nino – nisem namreč želela, da pride še enkrat zastonj in prestavili smo se v prostor za porod. Tam sem najprej sprejemala popadke kleče, potem pa sem se prestavila na posteljo, kjer sem klečala naprej. Popadki so bili vedno hujši in predvsem so bili zdaj, po odteku vode, drugačni. Začeli so se takšni, kjer naj bi plitvo dihal (po pasje) in so trajali kakšno uro.
Vmes je prišla Nina in mi je masirala hrbet in noge, kar je zelo prijalo in pripomoglo k sprostitvi telesa in tebi omogočilo lažji prihod na svet.

Zadnjo uro (okvirno) pa so bili popadki najmočnejši in so omogočili iztis. Zanimiv občutek jih je bilo doživeti. Bolelo je na tak specifičen način - da je vmes treba malo zarjoveti. V rjovenju sem se kar sprostila, no, saj se ne bi mogla niti zadržati. Pomagalo mi je sprostiti energijo.

Nini sem rekla, da to pa res že kar boli in mi je svetovala, naj se samo prepustim in čim bolj usmerim moč navzdol. Kar sem tudi naredila in mislim, da si bila v petih popadkih zunaj.
Mirna, gledajoča, lepe rožnate barve, skratka - čudovita . Takšna, kot bi tudi ti doživela lep in spokojen porod in umirjen prihod na svet. Z Rokom se nisva mogla načuditi tvoji umirjenosti in zvedavosti. Nič ni bilo joka, samo tako lepo spoznavanje...

Med popadki me je Rok stalno spodbujal, mi nosil vodo in bil ves čas ob meni in v oporo. Nina mi je dajala res dobre in uporabne nasvete med porodom, me po potrebi tudi spodbudila.
Jaz sem dala vse od sebe in se nisem bala popadkov. Čutila sem, da so naravni in da narava ne bi naredila nečesa, kar ne bi mogla prenesti. Res sem zaupala v to misel.
Hitro smo te dali na moj trebušček, kjer sva se greli in spoznavali naslednji 2 uri. Nepozabni in čarobni trenutki so bili to. Držati svojega otroka v rokah… res izkušnja, na katero se ne moreš pripraviti. In katere občutja si ne moreš predstavljati, dokler je ne doživiš.

Do danes, ko je 10 dan po porodu, sva že premagali nekaj ovir. Začeli sva se uspešno dojiti, kljub temu, da sem imela na začetku nekaj težav. Danes sva že skoraj prespali noč – je očka natuhtal sistem in te zabaval od 22h do 00.45h, potem sem te dobro podojila, pa smo spali.
V tem času so me premagali nepopisni občutki sreče. Včasih sem se zjokala zaradi občutka, da ne bo trajalo večno. Da pride dan, ko odrasteš, se poročiš… Taki občutki zaljubljenca.
Pa saj sem se zaljubila vate in to zelo. V tvoje lepe in zvedave očke, ki so tako nebogljene in hkrati globoke in mogočne. Kot bi mislila svoje misli, ko gledaš na ta svet.
Torej Kaja - si vse in še več od tistega, kar sem si želela da bi bila. Razumeva se super, ti si lepo urejena in lepo rejena, jaz pa z največjim veseljem skrbim zate. Da o tvojem očku niti ne govorim…

Tole pa je napisala Nina na Facebooku o naši izkušnji:

»Kako je mirna. In kako lepo diši. Majčkena je.«
»Uaau, super, res, noro... Bila si izjemna. Nisem vedel, da je porod lahko tudi - lep.«
Eden tistih osupljivih je bil to jutro... Miren, spoštovan od vseh prisotnih. Ona, v tihi moči, v svojem porodnem svetu. Čuvali smo ga, da je ostal nedotaknjen.
Glasba, ki jo je želela, svečke kot jih je želela, dotiki, ki jih je izbrala. Nič drugega.
Rodila je v sebi in iz sebe, njuno deklico...
Ženska, sicer izjemno pogumna, ki jo je bilo v življenju najbolj strah - poroda.
Ženska, ki je bila prepričana, da bo rodila z epiduralno anestezijo.

V mojem jutranjem vračanju... so ržena polja žarela bogastvo in svež horizont je proseval... radost! ljubezen!
Srečna za njih, do neba in nazaj.

Petra