Porod je največji dogodek v mojem življenju. Obogatil me je čustveno, telesno in duhovno.

Prinesel mi je novo zavedanje, kaj vse zmore moje žensko telo.

Spremenil me je in odprl  nova spoznanja in nov pogled na življenje.

Srečna sem, da mi je poleg partnerja ob strani stala tudi doula.

Moja zgodba se je začela z vprašanji o čudežu poroda. Želela sem pridobiti čim več podatkov o doživljanju poroda na vseh ravneh. Vedela sem, da bom s tem svoj um lažje umirila in se prepustila porodni energiji.
Zdravstveni sistem ne odpira prostora in nima časa za vprašanja, pogovore, vživljanje.... zato sem iskala naprej. Po srečnem spletu okoliščin sem naletela na interviju z doulo in takoj sem začutila, da je to nekaj zame. Njen pogled na žensko in porod je nežen, ljubeč, poln razumevanja, sprejemanja in topline. To sem potrebovala. Čutila sem, da bom z izkušeno žensko ob sebi lažje zaupala svojemu telesu.

Prve stike z našo doulo smo obudili preko e-maila, nato pa druženje nadaljevali na individualnih srečanjih, na katerih so se med nami pretakala vprašanja in odgovori. Tako se je stkala vez zaupanja, naklonjenosti in povezanosti.

Ko sem se v porodnišnici pogovarjala o možnosti, da bi bila pri porodu hkrati partner in doula, niso razumeli moje želje. Tako sem brez pomisleka našla drugo porodnišnico, kjer so mi brez težav ugodili.

Večer pred porodom sva si s partnerjem ogledala dober francoski film in se ob njem nasmejala do solz. Ko sva prišla domov sem čutila, da se v trebuščku nekaj dogaja in najprej sem pomisila, da so to posledice smeha. Ker pa so se občutki nadaljevali sem se odločila, da jih bom spremljala. Zjutraj sem poklicala našo doulo. Super občutek je, ko lahko nekoga pokličeš, mu opišeš svoje počutje in se nato skupaj odločiš kako naprej.

Tako sva po premisleku sklenili, da se začenja porod in da se dobimo v porodnišnici. Po formalnostih smo na hodniku porodnišnice preživeli še nekaj sproščenih ur, skupaj smo se pogovarjali, spremljali popadke in se vmes še malo smejali.

V času mojega poroda sta se zamenjali dve babici. Prva je zagovarjala klasičen „tehničen“ postopek poroda in s partnerjem sva morala biti precej odločna glede najinih želja. Ob tem tihem boju nama je doula stala ob strani s svojimi izkušnjami. Na srečo je prva babica kmalu zaključila izmeno in nadomestila jo je velko bolj razumevajoča ženska, ki nam je pustila veliko svobode.

V sobi smo imeli svoj mali svet – svojo glasbo, energijsko pomoč, veliko žogo, svobodo pri spreminjanju položajev, tišino -  kardiotokograf je uporabila le občasno. Ob koncu poroda so mi vsi skupaj pomagali na porodno posteljo, ki so jo prilagodili v sedeči položaj in nato smo skupaj potiskali mali čudež na svet.

Sama sem bila v tem zadnjem obdobju v svojem svetu. Moja zavest se je nekoliko odmaknila, zunanji svet se je razblinil, doživljanje se je raztegnilo in zameglilo. Potopila sem se v svoje telo in porod doživljala od znoraj.
Podpora partnerja in doule je bila ključna, da je porod potekal povsem naravno, brez medicinskih dodatkov in posegov. Doula je bila moja opora in moč. Njena stalna prisotnost me je pomirjala. Vedela sem, da ker smo ves čas tako tesno skupaj najbolje ve kako lahko skupaj olajšamo bolečino. Čutim, da nas je ta izkušnja poroda globoko povezala in prepletla naše poti.

Vendar se tu zgodba ne konča. V bistvu se življenje šele začenja. Veliko energije sem usmerila v porod,  obdobje po njem pa sem čisto odmislila. Zelo sem hvaležna naši douli za vso potrpežljivost in srčnost, ki sem jo v tem času potrebovala.

Bila sem zelo ranljiva in občutljiva. Naši douli sem povsem zaupala in sem vedela, da se lahko naslonim nanjo s svojo negotovostjo. Spomnim se dolgih telefonskih pogovorov ob vseh mogočih urah.

Doula je potrpežljivo poslušala moje dvome, strahove in zmedenost. Nekaj posebnega je imeti izkušeno in mirno žensko ob sebi, ki si vzame čas zate, te posluša, bodri, poudarja pozitivne dosežke in te pomiri, da bo vse vredu, da je vse to normalno in prav.

Vesela sem, da mi je bilo dano spoznat našo doulo in z njo deliti čarobnost novega rojstva.

Jana