Že v nosečnosti sem čutila, kako razbijam nekatera stara, negativna čustva in logično nadaljevanje tega je bilo, da sem iskala načine, kako porod doživeti kot izpolnjujočo izkušnjo, ki mi bo tudi v prihodnosti vir pozitivnih občutij. To sem našla v pripravah na porod, ki so mi odpirale nova, nepoznana obzorja, v porodni spremljevalki – douli ter v naravnem porodu.

Zgodba o naravnem porodu se je pravzaprav začela že zelo davno, čeprav se tega takrat še nisem zavedala. Še v obdobju, ko sem sicer zatrjevala, da ne bom imela otrok. Ampak kljub temu sem že takrat razmišljala, da bi si pri porodu želela prisotnost partnerja. Predvsem z namenom, da prepreči prerez presredka ter da prepreči, da mi babica s pritiski na trebuh »pomaga« iztisniti otroka. To so bile informacije o dogajanju pri porodu, ki so pred leti prišle do mene. Že takrat sta se mi to zdela dva bolj nepotrebnih in nasilnih momentov poroda.

Nosečnost se je tako čez nekaj let zgodila in te misli so spet prišle na plano. Poleg tega je bilo eno izmed prvih čtiv v nosečnosti prav opisovanje otrokove poti na svet in njegova občutja, kar me je dokončno prepričalo, da želim svoji dojenčici zagotoviti rojstvo s čim manj nasilja. In vse to troje, ter še marsikaj drugega, je pristalo v mojem porodnem načrtu, ki mi ga je pomagala izpiliti naša doula Nina.

Zopet se mi je potrdilo prepričanje, da, kar človek išče, to najde. In mene so vseskozi srečevale prave informacije ob pravem času. Predraga sodelavka mi je najprej v branje prinesla Modrost rojevanja Ine May Gaskin, nato pa me je opozorila na »ful dobro Ninino delavnico« - Priprave na čudovit porod. Odločitev je padla, potrebno je bilo le še prepričati bodočega očka, da se delavnic udeleži tudi on. Pa ne, da ne bi želel biti podporen. Zame in za prihajajoče detece je želel zagotoviti le najboljše - carski rez pri priznanem porodničarju, pri čemer zaradi odpora do bolnišnic ne bi prisostvoval porodu!?!

Za prvo delavnico »ni imel časa«, ampak že za naslednjo sem ga odločno prepričala, da si ga mora najti. In si ga je, kot tudi za vsa nadaljnja srečanja. Ob vseh spoznanjih pa je bil nato on sam pobudnik odločitve, da je Nina prava oseba, ki nas bo spremljala pri porodu. Preko individualnih srečanj naju je iz svoje bogate malhe znanja in izkušenj opremila z vsemi še manjkajočimi informacijami ter me prepričala, da zmorem naravni porod tudi jaz.

In prišel je porod… Najlepši možen, še lepši, kot sem si ga zamišljala. In porod je odpravil edino skepso, ki mi je ostala od priprav. Ali je stalna prisotnost dragih oseb, torej partnerja in doule, res lahko glavno naravno protibolečinsko sredstvo? Sedaj lahko potrdim, da je.

Spodbudne Ninine besede, prigovarjanja, masaža na pravih mestih in povezanost, ki se je razvila med nami, mi je dajalo zaupanje v lastno moč.
Moč pa sem črpala tudi iz samozavestnega, podpornega in razumevajočega partnerja, ki je vseskozi prisostvoval porodu. V vrtincu popadkov in samega poroda je bil lahko takšen prav zaradi vseh spoznanj, ki jih je doživel na pripravah z doulo.

Najlepše pri vsem skupaj je, da vloga doule daleč presega le podporo meni kot porodnici. Bodočemu očku je omogočila pravo transformacijo klasičnega moškega pogleda na rojstvo. Omogočila mu je neverjetno življenjsko izkušnjo, ko je z neizmerno srečo, navdušenjem in začudenjem spremljal vsak trenutek prihoda njegove male miške. Ali sploh obstaja boljša popotnica za očetovstvo kot je prisostvovati čudežu narave?
Ki pa je, na žalost, tako temeljito zakopan pod vsemi zgodbami medikaliziranih in nasilnih porodov.

Najini hčerkici Neji je lep porod omogočil netravmatičen prihod iz zavetja maternice na ta svet. Ko sem zaslišala njen miren in kratek jokec, se mi je od srca odvalil kamen, kajti vedela sem, da je bil porod prijetna izkušnja tudi zanjo. Z zvedavimi očmi je z neverjetno mirnostjo iz mojega naročja začela opazovati svet okrog sebe, medtem ko sem se sama še vedno čudila in navduševala nad čudežem rojstva.

Meni pa je dal naravni porod veliko zaupanje v moje ženske sposobnosti ter mi dal veliko moči in samozaupanja pri dokončni transformaciji v materinsko vlogo. Če porod razumem kot zadnjo točko tega prehoda. Še vedno se namreč v mislih vračam k temu prečudovitemu dogodku, ki je za vedno zaznamoval našo družino, in iz katerega črpam/o moč in energijo.

Naj tole ne zveni preveč nerazumevajoče, ampak resnično težko razumem, kako ženske danes v porodnišnicah rodijo brez svoje porodne spremljevalke – doule. Še težje pa razumem, kako je roditi brez razumevanja poroda ter brez temeljitih in kvalitetnih priprav nanj.

Pri porodu pa sem doživela še eno prav posebno izkušnjo. Pristno intuicijo. Torej nekaj, kar je danes pogosto skrito in zakopano v sodobnem človeku. Nina mi je namreč med popadki prigovarjala in me spodbujala tudi z besedami, da je (prihajajoča) punčka zelo močna. In to so besede, ki jih Neja še vedno zelo pogosto sliši, saj takšna dejansko je. Kako je Nina to vedela pa bo ostala skrivnost…

Nataša, Neja in Jernej