Proizvede točno toliko energije, kot jo lahko sprejme ter prediha.

Draga Nina, ne morem verjeti, da je že leto od naših srečanj.

Saj sem ti že govorila, kako prav vesela sem, da sta te Valentina in Anja tako priporočali, ker sem tisti čas iskala ravno to ... Čas, ki bi si ga lahko midva odtrgala samo zase. Čas, ki bi nama kljub vsemu, kar sva že vedela o naravnem porodu iz Modrosti rojevanja in iz najine prve izkušnje, dal nekaj več, naju bolj povezal. Saj sva si kot starša najine prve žabice težje prisvojila romantične in povezovalne minute, ki bi bile samo najine in čas, ki bi ga lahko skupaj podarila tudi novi sončici!

K tebi sva prvič prišla brez pričakovanj, ker dejansko ni bilo časa, da bi te tako ornk pogooglala :))) In to je bilo super! Ker videti airexe in žoge, pa vstopiti v prijetno odišavljeno sobo, je bilo res nekaj posebnega.
No, verjetno je Martin res pričakoval, kot oni drugi bodoči očka, da bo potrebno sesti za mizo in si via powerpoint zapisovati kaj pomembnega v notesnik.
Na poti domov sva pol poti presedela v smehljajoči tišini. Super je bilo. ˝To je to. To rabiva!˝

Na predavanjih si nama marsikaj odkrila. Nezavedno si nama pomagala odgrniti čisto nov pogled na najin prvi porod. Seveda ga takrat ne bi znala izpeljati drugače kot sva ga. Nama je pa vsako spoznanje pomagalo, da je šel drugi porod v smer, ki sva si jo oz. sem si jo, zamislila. Zagotovo si dosegla to, da sva si pri drugem porodu še bolj zaupala, čeprav sva bila poprej prepričana, da si že dovolj. Super je odkrivati, da je za malenkostmi, ki sprva ne delujejo kot pomembne, še veliko večjih stvari, ki vso reč spremenijo na bolje. Skrivnost in največja vrednost je v malih rečeh. In pomembno je tudi to, da slediš instinktu, nečemu, kar je nad nami in ne v naših rokah. Še posebno pri tem čudežu, porodu.

Skrajno sem ti in sebi hvaležna, da sem si vzela tudi trenutek za obisk tvoje delavnice na temo vizualizacije!
Zopet ni bilo časa za pripravo. Saj si videla, da sem prispela celo brez blazine in dekice. In to jaz, ki sem si celo življenje, do časa materinstva, reči do skrajnih detajlov ogledala že prej in se pripravljala tako rekoč v nulo.
Res sem hvaležna za Sofijo, ker sem se tega končno pričela odvajati in postala bolj spontana. Na našem ženskem večeru me moja ˝nepriprava˝ sploh ni zmotila. Res sem jemala reči v smislu, naredi največ s tem, kar ti je dano. Cel čas delavnice sem skrajno uživala z vsemi vami!
Tako v mantri ˝I am the light of the soul ...˝, ki si jo, ne boš verjela, še dandanes, po letu dni, velikokrat zapojem. Ko je kaj težko ali le rabim trenutek zase ali celo želim pomiriti pikico.

Da ne govorim o vizualizaciji ... Ko smo si morale zamisliti kraj, sem se v trenutku odpeljala v kristalno jasno razvidno džunglo, v kraj, ki ga nikoli pred tem nisem ne videla ali si ga zamišljala. V neke vrste balonček v džungli, kjer je bilo prijetno toplo, veliko vlage v zraku, neverjetnega rastja živih barv, poličk iz bambusa, ležišče iz listja in trave. Kraja, kjer smo imeli z najino prvorojenko in Martinom svoj varni balonček. Kotiček kjer ni bilo strupenih žuželk in vsega ostalega nevarnega in kjer sem se lahko mirno pripravljala na porod.
Martin je skladiščil živež, Sofija pa se je igrala z eksotičnim rastlinjem in vsi smo se en drugemu le prijazno nasmihali, češ, kmalu bo tu, naša mala Olivija.
Saj se smejem, ko to pišem, ampak je bilo prav tako. Še danes grem v ta moj pomirjen svet. Lahko v trenutku, ko si zaželim in si ga prav tako živo predstavljam.

Porod ...
Zgodbo sem svojim znankam in neznankam, ki so si tega želele, že neštetokrat povedala. Še danes, ko je preteklo skoraj leto dni od poroda, se lahko prav preslikam v čas poroda in v val takratnih občutij, vonjav, instinktov, glasbe, ...
Zgodil se je prav tako kot sem si ga zamislila. Noro! Res spoštujem tisto nad nami, da me je s tem in to energijo obdarilo.

V nedeljo zvečer je Sofija dobila povišano temperaturo. Verjetno je čutila to, kar sem tudi jaz. Da prihaja Olivija.  
Pričelo se je z blagimi menstrualnimi krči. Glede na vse skupaj, sem Martinu rekla, da je morda to to. Noč je bila mirna, le ko sem vstala, so se blagi krči vrnili. Do PDP je manjkalo še nekaj dni. Zjutraj je Martin javil v službo in svojim domov, da se je pričelo. Sofija tako ali tako zaradi temperature prejšnji večer nisva želela peljat v vrtec. Kot predvideno, sva se zapeljala k mojim nad Ljubljano, da sva bila bližje porodnišnici. Pa da bi moja mama med porodom čuvala Sofijo.
Prispeli smo zjutraj, skupaj zajtrkovali. Potem pa sem si, kot sem si zamislila, v zgornjem dnevnem prostoru zatemnila okna, prižgala 8h pomirjujočo porodno glasbo, ki naju je spremljala že od Sofije, prižgala difuzor in ga zamrznila na rdeči lučki (hvala Anja za rdeči ženstveni nasvet :)).
Svojo torbico z dišavami sem sem in tja prevonjala, uživala v tistem oljčku, ki mi je trenutno manjkal.  Ko sem ležala, so se pogosti nežni krči umirili, ko sem vstala, so se nadaljevali, ampak res čisto čisto blagi.
Glede na to, da sem imela ravno v času poroda sitno pljučno virozo s pogostim dražečim kašljem, sem hotela čim več počivati, da se morda porod prestavi za kak dan :))) Kot da otrok lahko počaka! Otrok že ve, kdaj bo pravi čas. Kako naivno od mene.

Skratka ... Vmes sem potovala v svojo džunglo, Martin se je hodil malo igrat s Sofijo, podružit z mojimi, potem prišel k meni, da sva se malo pogovarjala, smejala. Ves dan sem po požirkih pila kokosovo vodo, jedla banane, energijske tablice in piščančjo juho. Zelo so me razvajali.

Ko je prišel večer, sva si, glede na blagost krčev, rekla, verjetno bo jutri. Okoli 18h sem se odločila izpolnit še eno mojo željo - kopel z difuzorjem in sivko. Tiste pol ure je bilo samo moje, razvada, ki jo že mesece nisem užila!
Nič ni kazalo na pričetek, vse dokler nisem stopila iz kopeli. Prišel je prvi močan val, popadek. In to čisto moj, ki sem ga prvič doživljala. Tako sem bila srečna, ker mi to pri prvem porodu ni bilo dano, da sem vsakega sprejela s smejanjem in pohvalo: ˝Kako je bil dober!˝
Ta stavek mi je kar priplaval tam nekje iz vrstic prebiranja porodnih zgodb v Modrosti rojevanja. Ne da bi vedela, je ravno tisti trenutek, ko sem se obešala na radiator lojtrco, stopila notri moja sestra in jo je skoraj pobralo. Martina je poslala k meni s tako naglico, da ne bom vkup padla :))) Boga reva! Skratka, Sofijo je Martin sklenil hitro okopati, potem pa stopiti do mene.

V tisti uri nisem bila več racionalna v preštevanju popadkov in razmikov med njimi. Zdaj, ko pomislim, se je pričelo vse skupaj tako intenzivno in hitro, z manj kot minuto premora. Za vsak popadek sem bila presrečna, vsak je bil močnejši.

Instinkt me je vodil na vse štiri, iz mojih ust so pričeli odmevati omm - i ...
V dnevnem prostoru, kjer sem ves ta čas bila, sem želela le,da me Sofija ne vidi, da se ne bi ustrašila.  
Ko sem slišala,da so jo odpeljali v spalnico, sem začutila, da moram še na vodo, ker morda to čez minuto ali dve ne bo več možno. Ker iz prvega poroda žal nisem imela izkušnje, kako je, ko se otrok spušča, mi je bilo vse to res kot prvič. Le poslušala sem svojo telo in mi je sporočalo vse, kar sem morala vedeti.
Ko me je Martin v naslednji min prišel pogledat in videl, da sem zopet v svojem omu na vseh štirih, je rekel: ˝Maja! Morava it!˝ In sva šla!

Ob pol osmih zveče, sva stopila do avta, mama me je videla na vhodu med popadki (na vsakem podestu stopnišča je bil eden, vmes sem hodila kot da ni nič) in se ji niti sanjalo ni, da je tako blizu.
Martin me je še v avtu vprašal: ˝Kaj zdaj, Jesenice ali predvideni Kranj?˝ Pa sem povedala, da ne vem, če bom zdržala do Jesenic.
Vožnja s popadki je bila zanimiva. Nekako sem na boku in z nogo na armaturi našla svojo pozicijo.
˝Kako je dober!˝ sem šepetala za vsak popadek, gledala avtomobile in luči v Kranju. Zapeljala sva čisto do vhoda. Do porodne sobe res ni veliko in do tam sem imela že tri popadke.
Ko so me videle babica in sestra, sta me vprašali, če gre za prvi porod? Odvrnila sem, da je drugi in da se mi zdi, da smo blizu. Zamahnile so z roko, da verjetno ne in da se moram preobut in stopit v sprejemnico.
Ravno v tem trenutku pa sem začutila da prihaja še eden in jim rekla:˝Samo malo, da še tega dam čez.˝ Zopet sem šla instinktivno na vse štiri in 'ommala'.
˝Hmm, gospa, boste šli kar z menoj do porodne!˝
Po nekaj metrih smo prispele in morala sem predihati še enega, ta pa mi je dal popolnoma nov občutek! ˝Sestra, jaz moram potisnit!˝
Medtem, ko sta se z babico pregovarjali, kako me bosta dali, sem sama zlezla na vse štiri na posteljo. Prišel je še en. Zahtevale so naj se obrnem na hrbet, da me pregledajo in se vmes še slečem.
Prihajali so eden za drugim. Vse sem hitro storila brez težav. Samo, da sem se ulegla, čisto gola razgaljena, je babica vzkliknila, da vidi glavico! Druga babica pa me med tem spraševala, kakšen porod si želim?
To je bil edini popadek, ki me je bolel, ker sem se razjezila: ˝Pa jaz že rojevam in hočem na vse štiri!˝
Nisem se posvetila njemu, temveč neprimernim opazkam. Sklenila sem, da je bila to napaka. To je najin trenutek z Olivijo! Še zadnjič sem šla na vse štiri in na mizi pričela potiskati. Prosila sem, naj me vsaj malo ogrnejo, ker me je zmrazilo. Takrat je prišel Martin, presrečen,da se ni odločil preparkirati avtomobila! Zamudil bi porod!

V zmedi mi je pričel masirati stegno, jaz pa sem se med popadkom pričela smejat in mu rekla, da ni več potrebno. Martin je vzkliknil:˝Vauuu, prihaja mehur!!!˝ Ker voda še ni odtekla! Presrečna sem bila da je tako.
Začutila sem, kako prihaja vesoljna sila in mi dete potiska skozi porodni kanal. Neverjeten občutek, prav nič boleč. Le intenziven, prav prijeten in poln sreče.
˝To je to, tako se to čuti!!!˝
Ko se je popadek nehal, me je babica prosila, če lahko še čisto malo potisnem, da se je glavica okronala. Čisto nežno je prišla. Vprašala sem, če jo lahko potipam.  Kako neumno vprašanje!!! ˝Seveda!˝, so mi rekli vsi skupaj z Martinom.
Smejali smo se in z naslednjim potiskom je dobesedno škljocnila ven!
Ob 20:10, po 20min prihoda v porodnišnico, sva se že dojili.
Lahko si misliš, kakšen šok je bil za domače prejeti mms s to fotografijo presrečnih, neutrujenih obrazov in neznanskega koktejla ljubezni.

Poklon! Vrhovnim silam, da so nam podarile takšno izkušnjo.
Za velik del so zaslužna zagotovo tudi tvoja neprecenljiva srečanja. Hvala tudi tebi Nina.

M & M & O