Oba jih imava rada. Pravljice. Prebrane ali pripovedovane, kratke, dolge, smešne, poučne, o sreči in o nesreči, o živalih ali o ljudeh.

Bila sva na pravljični poti in začela sva pisati svojo, takšno globoko in takšno, ki ostane za vedno. Miceno, majhno, kot piko veliko, a s srcem ogromnim, ki raste v veliko, večjo, največjo. Navdajala me je z neizmerno energijo, ljubeznijo in celo paleto pozitivnih čustev. Dihati in ljubiti, to mi je dajalo moč.
Ljubezen nisva bila več Klemen in jaz, ljubezen ni bila več ritem dveh teles, utrip dveh src, ljubezen ni bila več solze in smeh, ne poljub. Ljubezen je postala novo srce.

Poslušala sem, kaj mi pravi, kaj plete, kako čuti. Skušala sem ujeti vse dragocene trenutke njene pozornosti, da jo spoznam. Ni dvoma, izredno dojemljiva, razumljiva in poslušna je bila. Razumela je, kdaj imam težek dan in kdaj nisem mogla posvetiti vsega svojega bitja le njej. Razumela in sprejela. Dojemljiva za vse, kar se je dogajalo zunaj. In poslušna – neizmerno rada je imela vseh vrst glasov.

Vedela sem, da zaključek ne bo lahek, a sem verjela vanj. Verjela v njegovo prvinskost, naravnost, brez vsega, kar bi motilo ali posegalo v najino potovanje. Bitja na ta svet in mene v drugo, drugačno vlogo. Narava je čudovita in pametna. Verjela sem, da bo poskrbela zame in da bo moje telo ravnalo prav in šlo do tja, do koder zmorem in nič dlje. Trdno in odločno sem vsem odgovarjala, da ne, res ne bom vzela epiduralne anestezije.
Rada sem prisluhnila, kaj mi ima za povedati moje rojstvo, moj celični zapis. Z njim se je žal izgubila tisočletna modrost rojevanja mojih prednic. Rojstvo s carskim rezom. Tudi moje zelo žive sanje so nakazovale, da ne znam in ne vem, kako (se) je roditi, a čutila sem strast do svoje ženskosti in z njo do podarjanja novega življenja, zato sem se počutila močno in suvereno. Skušala sem nadomestiti nenadomestljivo z branjem knjig o porodu in porodnih zgodb, gledanjem filmov, obiskovanjem priprav na porod, vizualizacijo in mnogimi pogovori s Klemnom in Nino, mojo najdražjo porodno spremljevalko, čuječo zavetnico in boginjo mojega poroda.

Čakali smo in čakali … Določili so ji 22. januar, a sem vedela, da se bo rodila ob najbolj pravem času. V trenutkih čakanja, šibkosti in sentimentalnosti nisem bila več prepričana, da se bo začelo spontano in naravno, ker je trajalo res dolgo. Takrat sem jo ob kakšni solzi na mojem licu in z roko blizu njenega srca nežno vabila na ta svet.

Pridno in vzorno smo se medtem vozili na preglede v skoraj uro vožnje oddaljeno porodnišnico. Osmi dan čez rok, bil je petek in zunaj je neustavljivo padal sneg, je ginekologinja predlagala sprožitev poroda v ponedeljek, enajsti dan čez rok. Zavrnila sem, deklici sem namreč želela dati toliko časa, kolikor ga potrebuje, in ji še naprej prigovarjala o brezmejni sprejetosti njene biti.

V soboto zjutraj se nama je namenila poslati znak, da bomo kmalu stkali krog ljubezni v troje. Odluščil se mi je čep sluzi, kar me je navdalo s ponosom nanjo in Naravo, ki ve, kaj dela. Čutila sem, da se bliža, zato sem predlagala, da greva posneti še nekaj zadnjih nosečničkih fotografij – idila je bila popolna: veliko snega in poplesavanje novih snopov snežink, kot majhnih ovčk. Zaljubljena v Naravo in mojega moškega sem hodila kar malo zasanjana. Bila je to lepota v kosu.
In ker se, po načelu, če si srečen, deli srečo z drugimi, vsako stvar deli, se nama je še isti večer okoli polnoči začela po svoj kos lepote tega sveta in svojega očeta pridruževati najina deklica. Objeta v žlički in še zadnjič v dvojini sem ob rahlih krčih utonila v sanje. Ponoči so me nekajkrat prebudili, pa se v spanju nisem pustila preveč motiti, telo je vedelo, da potrebujem počitek.

Zbudila sva se v turobno nedeljsko jutro. Popadki so postajali močnejši, a so bili še zelo neredni. Predihavala sem jih ob zajtrku in kasneje kosilu, branju knjige, poskakovanju na žogi, hoji po stopnicah, crkljanju s Klemnom in … mali ceremoniji, ki sva jo priredila ob smrti najine zlate ribice. Naključje? Eno življenje umre, drugo se rodi.

Ob štirih popoldan se je najino potovanje zares začelo. Tokrat med popadki nisem več mogla početi običajnih stvari. Šla sem pod tuš, jih še malo predihavala, dokler ob šestih zvečer ni odtekel njen prvi majhen bazenček. Pripravljena je bila, da naju spozna in tako smo se odpravili proti Jesenicam. Vožnja v temi, rahlo naletavanje snežink, prijetna glasba, toplo zavetje, ob meni pa moja najljubša in najbolj draga oseba – ja, tako sem si želela, mirno, romantično in ponoči. Noč ima dobro energijo za rojevanje, ponoči se počutim prijetno, ker se vse tako pritajeno umiri.

Luna je bila v raku, torej v središču, kjer je doma in od koder se širi ljubezen. Pogumno in samozavestno sem stopala do porodnišnice, spomnim se občutkov pričakovanja, pritajenega vznemirjenja in mirnosti, vedela sem namreč, s kakšnim namenom se podajam na to pot.

»Tole je slabih 6 centimetrov,« je po pregledu oznanila babica Špela, ki naju je sprejela. Krasno, smo že čez polovico. Lahko bi bila kmalu rojena, lahko ne, kakor bo želela. Pozdravila me je tudi dežurna ginekologinja in izrisal se mi je nasmeh na obrazu – pričakala nas je meni ena najbolj navdihujočih ginekologinj in žensk pri nas. Pomembno je, da sem vedela, da razume moje želje. Zbrana, osredotočena in radostna, ker bo priča novemu rojstvu ljubezni, je v sobo prikorakala Nina, po celem dnevu stikov preko telefona je najbolj prijal njen topel objem in pogled v oči. Moj angel poroda je tu, lahko začnemo.

Valove in valčke sem sprejemala v položaju na vseh štirih, kasneje še na veliki rumeni žogi. Bili so moji dobri prijatelji, med njim sem vzorno počivala, ko pa so prišli, sem intonirala om. Nina in Klemen sta me s svojimi toplimi in čudežnimi rokami božala in masirala, mi ljubeznivo prigovarjala in pela z mano. Babica Špela je tako nežno, počasi, nevsiljivo, vljudno in vsakič samo z mojim dovoljenjem vsake toliko preverila stanje otroka, sicer pa je večino časa sploh ni bilo zraven ali pa je mirno sedela v gugalniku. Bila sem v varnem pristanu, zavetrje je bilo zagotovljeno. Ne vem, kam so tekle sekunde, minute, ure … Občutek za čas je obstal pred vrati porodnišnice. Če kdo išče odgovor, kako ustaviti čas, je moj odgovor, da ga lahko samo rojevajoča ženska.

Ko smo se na koledarju premaknili za dan naprej, se je premaknilo tudi moje stanje. Trenutki šibkosti so priplavali na površje in sveto sem oznanila, da ne zmorem več. Popadkov nisem več predihavala in jih sprejemala z odprtim srcem enega za drugim, temveč sem jih nadirala in kričala nanje. Jokala sem in bila sem jezna na vse okoli sebe, ker mi niso znali povedati, koliko časa bo še trajalo – želela sem si realen podatek, da se bom lažje pripravila. Jezna na mojo še nerojeno hči, ker rabi toliko časa – danes vem, da si je ravno zato, ker ga je potrebovala toliko, izbrala mene, ker to zmorem. In jezna na vse ženske tega sveta, ki so rodile veliko enostavneje in hitreje kot jaz – pa tako sem se pripravljala. Nezemeljsko me je bolelo. Porod me je potisnil na rob. Rabil je veliko moči, veliko bolečine, da je prišel do meje, me preizkusil in potem smo lahko šli naprej.
Telo mi je nato v moji želji po počitku in premoru namenilo drugo pot in je v dremežu čakalo na rahle, nežne popadke. Najprej sem sedela na pručki, Klemen pa za mano, da sem se lahko naslanjala nanj, nato pa sva se prestavila na blazino na tleh, kjer sem počivala v njegovem naročju. V ozadju je igrala pritajena glasba, skozi okno je vela bela nočna svetloba, zmes skoraj polne lune in odseva snega.

Približno ko je polna ura odbila petič v dnevu, sem bila odprta. Za vse: prihod, novo življenje, občutke, energije, moč, popolno pomoč angelov, tihe misli.
Vedela sem, da prihaja drug, drugačen čas v porodu, a sem se potisnih popadkov ustrašila. Bili so tako zelo drugačni. Tako kot ravnam v življenju z ljudmi – najprej jih moram spoznati, potem pa jih lahko spustim zelo blizu k sebi – sem morala storiti z njimi. Najprej smo se spoznavali. Močno, goreče, boleče. Nisem jih spustila blizu in sem jih s trebušnimi mišicami zadrževala.
»Sprosti, spusti, sprejmi, dihaj, pošlji energije navzdol … Naj te vodi deklica, ona pozna pot …« so besede, ki so polnile prostor. Popadki so imeli modre oči, ker sem iskala Ninine poglede in v njih iskre pomoči. In tople roke ter slane poljube, ki mi jih je namenil Klemen.
Čutila sem ogromno energije in toplote v predelu medenice in križa, koder je bílo majhno srce in izžarevalo svojo moč.
Prestavljala sem se iz pručke, ob ribstol stoje in kleče, pa malo nazaj na pručko. Nina in Klemen sta s svojimi zlatimi rokami spuščala pretok energije skozi medenico in mi pritiskala nanjo – kako olajšujoče!
Zunaj se je delal krasen dan, sončen, zimski, pravljičen! Deklica se je spuščala, imela je močno voljo in jasen fokus, zato smo ji dali ves čas in prostor. Skušala sem ji pomagati, a so mi začele pojenjati moči, zato so me položili na bok in me spodbujali sanjati svojo najljubšo pravljico.

Ravno sredi najprijetnejšega dela me zmoti nov glas v mojem varnem pristanu, poznam ga, a ni tisti, ki bi si ga želela tukaj in sedaj. Novo jutro, nova ginekologinja – tista, ki bi želela sprožiti moj porod. Tudi tokrat ni drugače, želi mi namreč »pomagati« z umetnimi popadki, saj porod traja že predolgo. Otrok je v odličnem stanju, zato jih zavrnem, zdravnica pa navrže, da to bom morala pa podpisati in nama da samo še eno uro. Moj čudoviti porod bi se skoraj, povsem na koncu, po tako dolgem, močnem, bolečem, vztrajnem, navdihujočem, lepem času sesul.

A sem imela tam svoje porodne angele. Po njenem odhodu sta Nina in babica Mojca kovali načrt, iskali ustrezne položaje, v katerih bi spodbudili dogajanje, popadki so namreč medtem postali zelo šibki. Prestavim se na wc, kar zelo pomaga povečati njihovo moč, nato pa nazaj na bok.
Tokrat lahko s prsti v notranjosti že čutim teme male zgubane glavice, kar me navda z močjo za zadnje trenutke. Vrneta se obe ginekologinji, tako da soba postane en ogromen orkester, ki skupaj z mano diha in pritiska. Kmalu se lahko dotaknem zgubanega, mehkega, sluzastega, a tako zelo toplega, lepega in božanskega temena glavice. Nič več ni težko, nič več ne boli, samo še smejem se.

Še nekaj močnih, čutnih, osvobajajočih potiskov in tu je glavica, hitro, že takoj z naslednjim valom, ob 9.31, je tu najina mala Neja. Veličastno. Radost. Sreča. Vesolje ljubezni. Neverjeten čudež Življenja. Najčudovitejši občutek, da si ustvaril novo Življenje.
Porodila sem še Nejino drevo življenja, iz katerega je krožila njena kri, tekočina življenja, iz katerega se je napajala in bila povezana z mano. Odtisnili smo jo zanjo in jo odnesli domov. Sedaj čakamo, da nad njo posadimo novo drevo, ki bo rastlo z njo in ji nudilo zavetje v trenutkih, ko bo potrebovala povezavo s svojimi začetki.

Tako čudovit prihod na svet. Ponosna, da moja volja ni dopustila poseganja v njen ritem in njen čas. Da je lahko imela vsega na tem svetu. Da sem ji lahko pomagala, kolikor sem lahko. Da se je v lepoti tišine, beli nočni svetlobi in sijaju jutranjega sonca kot čudež mirno ozavestila. Da sem ji lahko predala starodavno modrost rojevanja in naj jo nosi v sebi.

 

Ljuba moja Neja,
bila si tako zelo prebujena, mirna in pozorna. Brez joka. Kot da ne bi bila že dolge ure na potovanju na ta svet. Kot da bi čakala in se prežemala z ljubeznijo, ki sva ti jo namenila ob tvojem prihodu. Bila si vsa odprta za najine dotike, objeme, poljube, poglede in vonjave. Kot že v trebuščku si bila občutljiva na glasove in izrečene besede – zelo razumljiva in dojemljiva.
Medtem ko si prvinska ležala na mojih golih prsih, si dvigovala glavico, da bi ujela moj pogled. Bil je prodoren in globok – kot da bi mi z očmi skušala povedati, da si končno tu in da je bilo čudovito potovanje. Tvoj vonj je bil prav poseben. Vonj rojstva ljubezni. Spomnim se, da sem želela, da te povoha tudi ati – tega vonja ne pozabiš nikoli.
Tako smo ležali v porodni sobi, prve ure svojega življenja si preživela gola na mojh prsih, nate pa so padale najine solze sreče in poljubi najine ljubezni, ljubezni, iz katere si nastala. V prostoru je bila vladar vseprežemajoča ljubezen. Dobila sva enkratno, nenadomestljivo, očarljivo, neskončno dišečo, ljubeznivo tebe.

In tako sva se rodili.

 

Maja