Prihod otroka je bil zelo zaželjen, pa vseeno naju je presenetil. Živela sva ločeno, se videvala občasno in pri nadpovprečno dolgem delavniku s hitrim tempom in velikimi zahtevami, sem nosečnost včasih kar malce odmislila.
Na to odtujenost me je včasih spomnila prijateljica, ko me je vprašala:"Se kaj pogovarjaš z njo?"... čemur je seveda sledil občutek slabe vesti...
In potem mi je sestra rekla naj grem na srečanje doul. Tam sem slišala različne porodne zgodbe ter mnenja o porodu nekaterih strokovnjakov. Okna so se začela širše odpirati...

Tečaja Priprav na porod nisem obiskovala v porodnišnici, temveč sem se po priporočilu prijateljice odločila za Mamozofo. Tam so se odpirali novi vidiki o porodu in obdobju po porodu, predstavljene so bile različne knjige in zadnja predavateljica je bila doula.
V roke sem dobila še knjigo I.M.Gaskin Modrost rojevanja. Ko sem se odločila, da se bom s porodom lažje soočila s pomočjo doule, sem dobila še razne filme z njene strani.
Moja predstava o porodu je šla od:"Carski rez, kaj pa drugega!" do:"Rojevanje v bolnici? Kdo pri zdravi pameti bi želel roditi tam?".

Partnerju je bila misel na to, da bi šla roditi v Avstrijo v porodni center, preveč tuja, zato je bil moj kompromis porodnišnica Jesenice z doulo. Srečanja pred porodom so seveda potekala v glavnem v pogovorih okoli bolečine.
Besede:"Ko boš prišla do točke, ko boš mislila, da ne moreš več, takrat boš tik pred tem, da se porod konča" mi še danes pririšejo nasmeh na obraz. Jaz, ki se bojim bolečine, do te točke sploh nisem prišla!

Porod se je začel okoli 2h zjutraj, ko mi je odtekla voda. Nemirno sem se gibala po hiši, šla na sprehod, spekla palačinke, poslala Nini prvi sms, pa drugi sms, šla na školjko, izločila vso vsebino želodca, šla zbudit fanta, pa spet sprehod, pa spet na školjko...

Ob 7h je Nina rekla, da sem blizu in jaz sem se odločila, da je čas za odhod. Ko smo prišli v porodnišnico, so mi ponudili invalidski voziček. Kakšen absurd!
Želela sem viseti, z boki gibati, stopnice so bile pravo olajšanje za telo, ki je napenjalo vse svoje moči.

In nasmejan Ninin obraz. Vse bo v redu. Vse je v redu. In veš da bo. Odmislila sem vse zadržke in počela to, kar sem čutila, da mi v tistem trenutku paše. Partner je sodeloval v vseh možnih opornih točkah, Nina me je masirala, me hladila ali pokrivala in malo pred 14. uro je moja deklica prvič vdihnila zrak.

Fizično zelo naporno in hkrati veliko manj bolečine, kot sem pričakovala.
In tako sem postala mama.

Najlepse pri douli je, da to ni za obdobje pred in po porodu, ampak je za vedno.
In to je vredno vsakega evra in vsake misli, ki jo namenimo vprasanju - doula da ali ne.
Je neprecenljiv zaklad znanja in podpore, ki jo mame še kako potrebujemo. Hvala ji.

Maja