Moj prvi porod ni bil lep. Sicer je potekal povsem brez težav in večino časa brez protibolečinskih sredstev. A bil je poln "dobronamernih nasvetov" babic, zaradi česar sem ga doživela leže na postelji, z nogami v stremenih, s predrtim plodovnim ovojem, s pritiskanjem na trebuh ob zadnjem potisku ...

Ves čas v porodni sobi me je preveval grozen občutek nemoči in s paniko sem dojemala kaotično dogajanje okrog sebe. Čutila sem, da stvari nimam pod nadzorom, kar je v taki situaciji precej zoprna stvar.
In le kako naj bi jih imela, saj nisem imela pojma o porodu. Prebrala sem par porodnih zgodb na spletu, tistih klasičnih, in dobila približno predstavo, kako naj bi porod potekal. V naslednjih dneh sem si obljubila, da si ne bom nikoli pustila pozabiti, da je bil porod grozen. Res je bil.

Ves čas mi je sicer ob strani stal moj čudoviti fant, brez katerega ne bi zmogla, a žal niti sam ni vedel, kako naj mi pomaga in kaj se dogaja. Bil je tam, me bodril, mi govoril, naj diham (tisto filmsko dihanje, ki ga učijo v šoli za starše), me držal za roko ...

Čez kakšno leto sem na spletu slučajno prišla do videoposnetka o douli Nini. Ko sem si ga ogledala, sem bila odločena, da bo naslednjič poleg fanta ob meni tudi ona. Če bom sploh še imela kakšnega otroka ...
Minilo je par let in ko sem spet zanosila, sem se takoj prijavila na Priprave na čudovit porod. Na prvem srečanju sem se malo ustrašila, da bodo predavanja mogoče preveč "ezoterična" za naju in da sploh ne spadava tja, a sem kmalu ugotovila, da Nina vsak teden postreže s številnimi golimi dejstvi o porodu, razloži vse o koristih telesnih hormonov, ki se sproščajo v času poroda, o masažnih prijemih, poleg tega pa ženske, z razlago in opisom poteka porodne bolečine, navda s pogumom in prepričanjem, da bodo zmogle.

Moj fant je bil s srečanji zelo zadovoljen, saj je dobil povsem fiziološko razlago poroda. Zelo nama je bilo všeč, ker Nina ni a priori proti vsem zdravnikom in njihovemu načinu dela. Pove, kdaj se ti ne bi smeli vmešavati, pa tudi, kdaj jih ženska resnično potrebuje in bi morala njihovo pomoč sprejeti.
Povrh vseh informacij pa so bila srečanja tudi polna topline, sprejemanja in razumevanja in domov sem vsakič odšla s prijetnim občutkom mirnosti, ki me je pokonci držal še ves teden, do naslednjega srečanja. Tam sem se vedno napolnila s toliko ljubezni, potrpljenja in topline, da sem jih svoji družinici še ves teden lahko razdajala, ne da bi se počutila izčrpano.

Moj drugi porod ni bil nič kaj lažji, a je bil super! Že takoj naslednji dan se mi v mislih niti malo ni sprehajala beseda "grozno" (čeprav sem bila ravno tako strgana in še bolj izčrpana, saj sem skoraj vso nosečnost poleg službe skrbela še za večinoma bolno hčer). Vsakič ko sem pomislila na preteklo noč, sem bila več kot navdušena. Zmogla sem!

Pa ne samo to – vse se je uredilo tako, da sem tudi v kranjski porodnišnici uspela roditi natanko tako, kot sem si želela. Vajeti sem imela v svojih rokah. Zavedam se, da bi narava lahko ubrala tudi drugačno pot, a si želim verjeti, da sem k dobremu razpletu pripomogla tudi sama, saj sem bila večino nosečnosti precej pozitivno naravnana, kar sicer ni značilno zame.

Zahvaljujoč Nininim pripravam na porod je fant tokrat dobro vedel, kaj se dogaja in kakšna je njegova vloga. Spet mi je ves čas stal ob strani, nudil pa mi je tudi fizično oporo, da sem se ob vsakem popadku naslonila nanj. Ko sem sedela na pručki, sem se tudi ob vsakem potisku naslonila nanj in se ga oprijela. Po Nininem nasvetu sem tokrat dihala normalno, brez dramatičnega sopihanja, ki ga svetujejo drugod. In kakšno olajšanje je bilo to! V porodni sobi sem tako poleg super babice imela še dva angela – na eni strani fanta, ki je bil moja oporoa, na drugi strani Nino, ki je bila moj pogum.

 

Po drugem porodu sem ugotovila, da protibolečinsko sredstvo Ultiva, ki sem ga dobila prvič, sploh ni omililo bolečine, ampak je poskrbelo le za vrsto negativnih vplivov na moje telo in postopek poroda. Drugi porod mi torej ni dal le čudovite izkušnje, da zmorem roditi po naravni poti, ampak mi je tudi močno spremenil dojemanje prvega poroda. Zdaj namreč vem, da sem bolečino že prvič premagala čisto sama!
In moja spoznanja?

Ko potrebuješ pomoč, prosi zanjo in si pusti pomagati!
V porodni sobi si glavna ti, saj je telo tvoje in ga čutiš le ti!
Če si nečesa močno želiš, naredi kolikor zmoreš za to, da se bo želja uresničila!

Katja