Najin prvi otrok... Po dolgoletni zvezi sva se končno čutila pripravljena na bitjece, ki naju bo povezalo za vedno.
Nosečnost sem imela zelo lepo, brez zapletov. Mirno sem sprejemala vse spremembe, ki so se dogajale z mojim telesom. V bistvu se mi zdi, da tako pozitivno verjetno nisem še nikoli prej zrla v prihodnost.
Kljub temu pa so se mi – kot verjetno vsaki nosečnici – vsake toliko časa porajali dvomi ali bom zmogla porod in porodno bolečino, saj je na žalost rojevanje pri nas prikazano kot nekaj najhujšega. Nosečnice vse prevečkrat slišimo »boš že videla« in podobne »spodbudne« stavke. Temu se tudi meni ni uspelo izogniti.

Moja raziskovalna žilica mi ni dala miru in tako sta mi med brskanjem za informacijami in prebiranjem »nosečniške literature« v roke zašli tudi knjigi Modrost rojevanja in Moj porodni načrt. In prebudila se je radovednost... Kot vedno, ko vesolje ob pravem času poskrbi za tisto, kar si močno želimo – najdem oglas za predstavitveno srečanje z doulo Nino. ? (kaj je bilo to? ☺))Od tega srečanja dalje se je v meni tiho razraščala želja doživeti to, kar pripovedujejo ženske, ki so rodile naravno. S to željo in obenem še vedno ne ravno gotova, da bi zmogla, sem začela obiskovati njene skupinske Priprave na čudovit porod. S pripravljenostjo sodelovati na teh pripravah me je presenetil še moj dragi in mi v tem obdobju vlival tako potrebno samozavest za končno odločitev: ok, bomo šli roditi na Jesenice s spremstvom Nine.
In potem smo čakali... In še malo čakali, saj se je otroček odločil malce podaljšati bivanje v trebuščku. Ko danes gledam na to čakanje, se mi ne zdi, kot da bi mi čakali nanj, ampak kot da bi dojenček čakal, da se popolnoma na porod in nanj pripravim jaz, saj sem se v teh dodatnih dneh šele popolnoma zaključila z delom in se umirila ter spraznila glavo nepotrebne »šare«. V bistvu sem se kar malo zaprla v nek svoj svet ter vsak dan na spomladanskem sončku nadaljevala meditacijo mehčanja, sproščanja in odpiranja.
Pričetek odtekanja plodovnice, ki me je nekaj minut čez polnoč zbudil iz spanja, in pričetek prvih popadkov sem sprejela povsem mirno. Sledeče ure sem spremljala popadke, ki so postajali vse pogostejši. Pokličem Nino, ki mi svetuje, da poskusim še malo zaspati in se spočiti. Kmalu se popadki zgostijo in zadnjo uro jih predihavam že v pokončnem položaju.
Noč mi mine neverjetno hitro, ura je kar naenkrat šest zjutraj. Dragemu javim, da bo mogoče treba kmalu na pot proti porodnišnici, vendar se ne morem odločiti ali je že pravi čas, saj si nisem želela ležanja in čakanja na oddelku. Po posvetu z Nino, ki je verjetno začutila mojo tesnobo v glasu, se odločimo za premik v porodnišnico. Ta odločitev, ki me sprosti, in pa hoja po stanovanju kar naenkrat pospešijo dogajanje. Pogostost ter moč popadkov se pojačata in jasno mi postane, da sedaj pa res gre zares.
Uro trajajoča vožnja do porodnišnice Jesenice je zaradi togega sedečega položaja že kar mučna in me neverjetno izčrpa. Toliko, da sem resnično podvomila vase, da bom lahko zdržala popadke.
Teh dvomov me v porodni sobi odrešijo Ninine roke na bokih, ki mi s stiski in masažo tako neverjetno olajšajo popadek, da me popolnoma preseneti. Strah in negotovost izpuhtita, dihanje se mi umiri, čutim udobno in umirjeno ozračje v prostoru.
Med počivanjem na boku se prepuščam popadkom in dobivam nazaj energijo in moč za nadaljevanje. Na predlog babice in Nine se preselimo v sedeč položaj na wc, ki mi na začetku zelo ustreza, kmalu pa postane neudoben, zato se prestavim v položaj na kolenih ob žogi. Čutim spreminjanje popadkov in čutim željo po potiskanju.
Ob edinem vaginalnem pregledu, ki sem ga imela, babica ugotovi, da sem odprta že vseh 10 centimetrov (mislim, da po kakšni uri in pol po prihodu v porodnišnico). Ta podatek me sploh ne preseneti – se mi zdi, da bolj preseneti babico in Nino ;).
Ko izvem, da je prvi del poroda za mano, dobim veliko motivacijo za naprej. Ni me strah, saj čutim da imam še zalogo energije. Čutenje popadkov se popolnoma spremeni, zdijo se mi še bolj intenzivni. Mogoče občutek, kot bi ti celo telo valovalo. Spuščam zvoke za katere semi zdi, da se oblikujejo globoko v trebuhu in pomagajo pri pritiskanju. Nina mi še vedno zelo pomaga z masažo in spodbudnimi besedami.
Čeprav vse skupaj poteka hitro in se med popadkom že pokaže glavica, se meni ne zdi, da bi se dogajanje kam premaknilo. Zato zamenjamo položaj, tako da se držim ribstola in potiskam v čepenju. Kmalu začnem čutiti pekočo bolečino, ki naznanja bližanje konca poroda. Nina navdušeno javi, da lahko že pobožam glavico. Ob tem se mi je otroček kar malo zasmili, saj je oblika glavice pričala, skozi kakšen napor gre to malo bitjece...
Ob res pekoči bolečini kmalu na plan pokuka cela glavica in potem hitro celo telo.
Besed, s katerimi bi se dalo opisati ekstazo čustev ob tem, ko stisneš novorojenčka k sebi, ne najdem. So pa to občutja, ki ostanejo v spominu za vedno. In to nikakor niso občutja travme o prestanem porodu, temveč čutenje ponosa in ljubezni. Popolnoma sem prepričana, da sem s to lepo porodno izkušnjo lahko neprimerljivo bolj samozavestno stopila na pot materinstva.

 

Helena