Rojstvo je bilo zame nekaj najlepšega, kar sem v življenju doživela in še vedno podoživljam. Čisto slučajno sva naletla na besedo doula in ugotovila, da imava doulo Nino v neposredni bližini. Zmenili smo se za neobvezni obisk, po katerem sva oba vedela, da sva na pravi poti. Prijetno in poučno se je bilo pogovarjati z njo. Všeč mi je bilo, ker sva jo lahko vprašala karkoli, pa tudi nekaj čudovitih knjig nama je predlagala v branje. Zelo hitro nama je postala misel na naravni porod od vseh drugih možnosti najbolj blizu, pravzaprav naju je popolnoma prevzela! Mene celo tako, da bolj ko se je bližal datum poroda, bolj sem bila prepričana, da bom to že zmogla sama, tudi brez doule. Tu pa je bil mož bolj odločen in še danes mi ni žal in vsekakor tudi njemu ne, da sva jo prosila, naj bo pri najinem porodu.

Doulo sem kadarkoli v nosečnosti lahko poklicala in jo povprašala o čemerkoli. Njeni nasveti so bili zlata vredni in vedela sem, da ji lahko zaupam. Srečanja z doulo so naju vedno bolj utrjevala v najini odločitvi. Skupaj smo si tudi ogledali dve porodnišnici. V Kranjski mi je bilo zelo všeč. Vendar sva, ko smo prišli v Jeseniško porodnišnico, oba z možem takoj vedela, da želiva roditi tam. Še danes sem prepričana, da je bilo to namenjeno. Na porodnem oddelku smo bili sami ves čas poroda, čeprav ni bil kratek…

Doula nama je pomagala tudi pri oblikovanju porodnega načrta. Najprej se mi je zdel nepotreben, zdaj pa bi ga svetovala vsaki bodoči mamici. Bolj ko se je bližal termin poroda, večkrat sva se z doulo slišali. Ker nisem natančno vedela v kakšni obliki bodo prišli popadki, mi je pogovor z njo zelo pomagal. Ko so popadki prišli, sem vedela, da je to to. Stopnjevali so se, zato sva jo poklicala. Najprej je prišla k nam domov in skupaj smo potem odšli v porodnišnico. Že, ko smo bili doma, se je pokazalo, da ima čudežne roke. Med popadkom mi je z masažo blažila bolečino. Tudi mož je hitro videl kako to dela in jo posnemal. Njena in moževa podpora je bila zelo spodbudna.

Porod je potekal zelo počasi. Ure so tekle, jaz pa sem se ekstremno počasi odpirala. Želela sem se otresti vseh negativnih čustev, vendar ni šlo. Imela sem slab občutek zaradi vseh okoli sebe (ker mož ni mogel nič spati, ker doula ne more domov). Zmenili smo se, da bo pri porodu, vendar ne toliko časa!
Pa vendar, moževa in Ninina brezpogojna prisotnost sta me zelo pomirjali. Tukaj smo skupaj, dokler dojenček ne pride na svet. Ko so se za nekaj časa popadki upočasnili, me je sprostilo, ko je rekla, naj se ne obremenjujem. Ta čas lahko izkoristim za počitek. Res sem sede na žogi in naslonjena na porodno mizo za kratek čas zadremala.

Pri porodu sem imela glasbo na predvajalniku po želji, če sem želela sem lahko pela in celo plesala. Ker je porod trajal že dolgo časa, smo se naslednji dan strinjali, da gremo počivati v sobo na oddelku. Kljub močnim popadkom sem se minimalno odpirala. Moram priznati, da je bilo zame to vse prej kot počitek, saj sem v ležečem položaju popadke najtežje prenašala. Še vedno so bili zelo pogosti in ko so prišli, sem se prijela za viseči ročaj nad glavo. Nisem dolgo zdržala. Sta si pa malo odpočila vsaj mož in doula…
Ker so me moji popadki prepočasi odpirali in je porod trajal že tako dolgo, smo se posvetovali z zdravstvenim osebjem. Z možem sva se odločila, da mi dodajo umetne popadke. Moje gibanje je bilo tako omejeno z dolžino cevke, po kateri sem jih dobivala. Vesela sem, da sem bila kljub temu ves čas v gibanju. Sedela sem na žogi, občasno ležala na boku. Doula se je spomnila, da je v porodni sobi videla termofor. Bolečina v križu ni popustila in gretje križa mi je zelo pomagalo.

Pogovori z doulo so nama obema zelo koristili. Zagotovo tudi možu ni bilo enostavno. Kasneje mi je rekel, da mu je bilo veliko lažje po pogovoru z njo, saj je moškemu težko razumeti, kaj ženska doživlja.

Ko sem sama upoštevala, kar mi je v pogovoru svetovala, se je zgodilo. Ko sem se vdala, ko se nisem več borila proti bolečini, ko sem mislila, da ne zmorem več, ko sem se zjokala, … je od nekje prišla skrivnostna energija za še nekaj dodatnih ur. Ko nas je dojenček končno želel spoznati. Douli sva se nekako želela dodatno zahvaliti in sva jo prosila, če lahko ona prereže popkovnico. Popkovnica je utripala še 25 minut po porodu, kar pomeni, da se dojenček še potem, ko je že prišel na svet, ni želel takoj ločiti od mene…

Priprava je pomembna, vendar po pripravi še vedno ne veš, kaj naj pričakuješ. Pravzaprav pa to sploh ni pomembno. Pomembno je, da se naučiš prepustiti, da te ne zanima, kaj je bilo in kaj bo in si tukaj in zdaj.

Bolje, da ne razmišljam, pri katerih blažilcih bolečine bi pristala in s tem škodovala svojemu otroku, če se ne bi pred porodom veliko naučila od doule in jo imela brezpogojno ob sebi cel porod. Vsi prisotni pri porodu so – smo se trudili, da bi ustregli najini želji po naravnem porodu. Veva, da je bila to prava odločitev. Še več, želiva si, da bo Nina tudi pri našem naslednjem rojstvu.

Helena