Veliko sva premišljevala o dnevu, ki je končno prišel. Nenavadno topel zimski dan je bil. Zgodba pa se začne že veliko prej.

Nosečnost je bila za naju čudovito obdobje spoznavanja skrivnosti novega življenja, ki je vzklilo v meni. To je zgodba o hrepenenju, o pričakovanju in o neizmernem veselju ter prijetni vznemirjenosti v pripravah na dogodek, ki nama je tako korenito spremenil življenje.
Tvoje rojstvo.

Že dva večera prej si potrkala z rahlimi krči, s katerimi si nama sporočala:"Pripravita se, prihajam!" Tako nežno si se napovedala, kot bi začutila, da sva še neizkušena in potrebujeva tvojo spodbudo.
Z Nino smo bili ves čas povezani. Ali je prišel čas? Pomirila me je: "Ko bo tvoj čas, boš vedela".

Priprave na porod so nama odprle oči v marsikaterem pogledu.
Začela sem razmišljati o tem, da moram predvsem zaupati. Najprej sebi, svojemu notranjemu glasu in ženski moči, s katero sem obdarjena. Ter zaupati tudi tebi, da mi boš pri tem pomagala.
In si mi bolj kot sem upala želeti.

Pogum, zaupanje in potrpežljivost. Tako se je glasila popotnica, ki sva jo prejela. In v resnici me je ta misel spremljala skozi ves porod.
Bila sem zelo dobro pripravljena, zato nisem občutila nobenega, niti najmanjšega strahu. Kakšen blagoslov! Verjela sem, da bo vse tako kot mora biti. Zaupala pa sva tudi Nini, ki naju je tega dne z vso skrbnostjo in pozornostjo spremljala na najini poti k tebi.

Zjutraj smo se skupaj sprehodili in se razgibali. Ko so se moji popadki pričeli počasi stopnjevati, smo se preselili v porodno sobo. Prisluhnila sem govorici telesa in ritmu, ki si ga narekovala. Ta je bil sprva počasen, skoraj previden. Pripravljala si me na vsak svoj gib, tako rahločutno in ljubeznivo, kot bi mi želela prihraniti ves napor.
Hodila sem in si pri tem masirala trebuh. 
Objela sva se in mislila nate. Kot da pleševa prvi ples. Kot da je prvič. In res je bilo.
Tega dne sva se prvič spoznala kot tvoja starša - kot mami in oči. 

Dan se je že prevesil v večer. Popadki so postajali vedno pogostejši in močnejši. Nina me je spodbudila, naj izkoristim trenutke, ko mi telo daje priložnost za počitek. Res mi je koristil. 

Tudi masaža mi je prinesla veliko olajšanje. Oči in Nina sta se pri tem ves čas izmenjevala in se skupaj trudila zame. Bila sem dobesedno v najboljših rokah. Hvala vama, moja zvesta sopotnika.

Ko je prišel čas, sem se nagonsko spustila na kolena. Zbrala sem vso moč, tudi tisto, za katero sploh nisem vedela, da jo nosim v sebi. To je prepoznal tudi oči in babico, ki mi je želela predlagati porodni položaj, opomnil: "Pustite jo, saj dobro ve, kaj dela." Trdno je verjel vame. To me je ganilo in še bolj opogumilo.

Tudi ob najmočnejših popadkih nisem razmišljala o teži bolečine. Bolečina mi je omogočila, da sem v vsej polnosti čutila tvoje potovanje proti svetlobi, v življenje. Kako veličasten smisel sem odkrila v njej!
Niti za trenutek nisem pomislila, da ne bom zmogla. Z vsem svojim bitjem sem se osredotočila le nate, moja pogumna punčka. Razmišljala sem, kaj doživljaš, kako ti lahko pomagam, kako ti lahko vračam tvojo naklonjenost.
Vsak tvoj gib sem si skušala zapomniti za zmeraj, medtem ko si zapuščala varno zavetje mojega telesa. Oči je prvi zagledal tvojo glavico in oba sva te rahlo pobožala po njej. 

In si prišla. Drobcena deklica velikih oči. Nisva se te mogla nagledati. In ta vonj, ki ga ne bom nikoli pozabila. Ker je samo tvoj. Tako kot si edinstvena ti, najina punčka. Čutiva, da si nama prišla nasproti in nama pomagala, da je bila najina izkušnja tvojega rojstva nepozabna. Popolna. Upava, da se je kot takšna vtisnila tudi vate.

Vsak trenutek posebej sva neizmerno hvaležna, da sva tistega zimskega dne lahko prvič zrla vate in te objela. Ljubezen - neminljiva, dokončno nedoumljiva, pa nas objema že od vedno in še naprej ... 

La VIE