Še zelo zgodaj v svoji nosečnosti sem po naključju gledala oddajo Dobro jutro. Prispevek je bil naslovljen »Naključja« in res je bilo na ključ … Govorila je o svojem porodu in o svojem pogledu na porod. Bila sem globoko ganjena in takoj sem začutila, da bi jo želela ob sebi, ko bo čas za moj prehod.

She had me at hello.

Dopisovanje po mailu je razkrivalo, da je res topla, da si vzame čas in da zelo lepo ubesedi svoje misli.

Komaj sem dočakala naše priprave. Meseci so se vlekli. Jaz sem bila vedno bolj okrogla in vedno bolj občutljiva na temo poroda. So moje želje uresničljive? So čudne? Je mogoče imeti takšen porod? Na prvih Pripravah na čudovit porod mi je bilo super. Vse je pripravila – prostor, vsebino, glasbo. Premišljeno, z občutkom. Videlo se je, da je izkušena v tem. Pa ne, ker bi bila rutinska ali zdolgočasena, ampak ker je bila pozorna tudi na malenkosti. In male stvari pogosto štejejo največ. Mestoma sem komaj zadrževala solze, tako lepo in ganljivo je bilo.

Doma pa nove preizkušnje. Matija je bil ganjen drugače. Nekaterih stvari ni videl enako. Težko je razumel. Od takrat dalje sem se torkovih popoldnevov veselila in se hkrati bala. A to je bila očitno najina pot in morala sva jo prehoditi.

Napiše, da dela kundalini jogo! Zabavam se ob igri usode. Tako neverjetno se mi zdi in hkrati tako samoumevno. :) Na ključ je.

Pri naših individualnih srečanjih je pristno radovedna. Ne izgleda, da jo drugačni pogledi ali dvomi ogrožajo. Posluša in se Kekčevsko čudi in odprto sprašuje in posluša. Hvaležna sem ji. Zadiham!

In pride naš dan. Bolje rečeno noč. Zdi se mi, da sem časovnico začarala. Vedela sem, da bo zdaj to to. Ura je 1 zjutraj. Spala bom in vmes pol v snu predihala rahle popadke. V mislih se spomnim nasvetov iz priprav: »Če se začne ponoči, spi naprej. Ne budi partnerja in ne kliči doule ☺«. »Če se zjutraj ustavi, se dobro najej in pojdi nazaj počivat.« Pa se ni ustavilo. Pošljem ji sms – takšen preventiven, da bo obveščena, da bo lažje planirala dan. Odpiše. »Asja draga … Jaz sem na poti v porodnišnico …« Globok vdih! Malo se ustrašim. A zaupam, da bo vse, kot mora biti. Zaspim naprej.

Dan teče, jaz niti ne vem, kako hitro gre čas. Počivam, diham, merim čas popadkov … Ko pokliče, vpraša, ali naj gre še domov ali pride k nama. Zelo si zaželim, da bi prišla. »Kaj pa bi ti?« vprašam. »Meni je vseeno. Kakor TI želiš,« reče. Težko jo prosim, a povem po pravici. »Pridi sem. Ti ponudiva tuš in lastno nadstropje,« hitim ponujat, da se bi vsaj malo manj počutila krivo, da tako »mučim« svojo doulo.

Ko pride, si oddahnem. Vse je ok. Kar doma bi ostala, tako lepo mi je.

»Si kaj jedla?« vpraša. Jaz se zadovoljno pohvalim, da sem zjutraj jedla zajtrk. Osuplo pogleda z razširjenimi očmi. Takrat šele dojamem, da je že pozno popoldne … Oba že govorita, da bi bilo dobro, da počasi gremo na pot proti porodnišnici. Jaz pa še ne bi … Samo še tale popadek … Počivam …

Ko se namestimo v porodnišnici, pove, da imamo »ta dobro« ekipo babic. Juhu! »Ta dobra« soba in »ta dobra« ekipa. Vse se sestavi. Seveda, saj si zaslužimo! ;)

Jaz grem potem v drug svet. Ne spremljam dogajanja okrog sebe. Skoraj vse, kar je od zunaj, mi predstavlja motnjo. Popadki so močnejši. Poskušam se sprostit, a me trese od zakrčenosti. »Spusti ga skozi,« mi prigovarja. »Mehka kot putrček …«. Aha, to pa gre. Zadovoljna sem. Tole mi gre! Vse bo še ok.

Vedno bolj intenzivno postaja. Vsi skupaj izdihujemo. Vdih – ooooooooooooo izdih. Zelo uglašena je name. Vedno ostaja v mojem ritmu. Nikoli ne prehiti in ne zamudi. Spremlja in podpre. Hvaležna sem. Podprta. Nisem sama.

Ležim na levem boku. Med popadkom me masira, kroži po križnici in okrog. Ob tem se mi bolečina razlije po vsem področju, ki se ga dotika. Mislim si, da čara in da so s tem popadki bolj učinkoviti. Ko to delim, se mi zdi, da to ni bil njen namen. »Takole te prav nič ne maram«, le na pol resno rečem. »Oo, ne zdaj povezovat tega dvojega!« na pol resno hitro reče. Zanimivo mi je, da ji ni všeč.

Čas teče. Jaz niti ne vem, da je minilo že več ur. Ves čas nekaj ponujata in predlagata. Sprehod, WC, tuš … Oh, meni se pa ne da! Na živce mi že gresta s tem. In na koncu sprejmem predlog tuša, saj imam zelo rada vodo. Jaz se tuširam, ona je zunaj. Skrbi me zanjo – gotovo je zelo utrujena. Upam, da malo počiva zunaj. Čepim, topla voda mi paše, ker me sicer mrazi. Pride popadek, potisnem. Poči in odteče mi voda … Ko me res že zebe, imam dovolj. Brišem se in oblačim. Rečem, da je ona gotovo zelo utrujena. Ali je ok? Zagotovi mi, da je vse ok. Ne vem, če ji čisto verjamem. A vem, da v tej situaciji ne morem jaz preveč skrbeti za druge, zato verjamem na besedo. Gremo dalje.

Diham, potiskam. Ne gre mi najbolje. »Asja, ali ti želiš rodit?« vpraša. Vprašanje me pretrese. Avtomatsko si mislim, da seveda! A potem se začnem spraševat. Ali res? Zakaj me je to vprašala … Ali ona dvomi? A dvomim jaz? Nič ne rečem.

Babica vstopi v sobo. »Dajte prosim pogledat, če je plodovnica zelena.« reče Nina. Babici se ne zdi. »Meni se res zdi, dejte, prosim, še enkrat preverit«. Prijazna je, a vztrajna. Še dobro, saj je imela prav.

Matramo se. Neki predlogi o alternativah odzvanjajo v ozadju. Da bomo morali sprejeti kakšne ukrepe … Matijo zaskrbi, da nas čaka carski rez. Jaz sem tudi že pomislila na to. Nina opogumljajoče pravi, da nee, da smo se daleč od tam. Skoraj mi je žal. Bilo bi lažje.

Huda ura zame. Čas se ustavi. Prvič pogledam na uro. Ko mine večnost, pogledam še enkrat. Minilo je le 10 min!

»Ne vem, če bom jaz tole zmogla.«

Čutim njeno prisotnost in podporo zadaj. Ne spomnim se besed ali dotikov, razen igel akupunkture. Nisem sama.

»Sproščeno dihaj« me spodbuja. Ne morem. Boli me, jemlje mi sapo, tresem se, ker ne smem sprostit in potiskat. Moram zadrževat. Najdem dih ognja. Čutim, da je to to. Preveri, če diham tako, da ne bi potiskala. Pritrdim. Strinja se. Vse bo OK …

Sem skozi preizkušnjo, vesela, da sem odprta in da lahko nadaljujem! Zagon! Babica preverja moč popadka in pritiska. Ležim na hrbtu. Pravi, da ko bo popadek, se lahko primem pod stegna in naj potisnem ... Čakamo ga zeloo dolgo. Nina smeje reče: »Ti pa res ne želiš rojevati na hrbtu!« Haha, kako prav ima. Te slike v moji viziji ni. Če bi kdo to zahteval, bi ga nekam poslala!

Potem pa akcija! Močna sem. Glasna sem. Všeč mi je. A je tudi naporno.

»Jesti moraš« mi govorita. Jaz pa nisem lačna in čeprav vem, da bi bilo to pametno, ne vem, kam naj to časovno stlačim. Med popadkom seveda ne. Potem se utrujeno usedem in diham – tudi ne. Potem lahko pride že nov popadek in res ne želim imeti polnih ust, ko pa moram tako globoko vdihnit. Če zamudim vdih, me popadek potopi pod gladino in brez zraka ne gre!

Hladni obkladki na čelu – kot iz nebes :) Hvala.

Pomagata mi s stiskanjem medenice, oo hvala. Hvala.

Čas teče. Bolj resno reče: »Asja, res bi bilo dobro, da se tale dojenček kmalu rodi.« Vem. Dajem vse, kar imam in delam, kolikor zmorem.

»Počivat moraš … Sprosti obraz, sprosti rame, roke …« Uf, pa res. Pa sem res še napeta! Med enim in drugim popadkom bi se kar ulegla. Povem, da si želim kar en ležalnik, da bi se vmes ulegla in odpočila. A premik v leže in nazaj v kleče bi mi jemal preveč energije. Zdi se mi nemogoče. Tako se zadovoljim s klečečim počitkom. Globok vdih in potisk. Čutim, da se glavica spusti med pritiskom. Ko neham, se znova umakne gor. Neee, pa tako sem se potrudila! Zakaj greš zdaj nazaj? Vem, oba se pripravljava in za to potrebujeva čas.

»Kaj pa če bi poskusila na pručki? Gravitacija bo pomagala!« Mislim si, da verjetno res, ampak se mi ne da premakniti. En meter se mi zdi neskončna razdalja … Vztrajna sta. Pručka gor, pručka dol ;) Dobro! Grem na pručko, samo pustite me pri miru!

»Postati moraš takoo velika,« s svojimi prsti oblikovanimi v krog kaže Nina. Vem. In ni mi težko ob tem. Moje telo ve. Sodeluje.

Vdih. Potisk!

Glavica se krona. »Pa je res pekoč občutek,« rečem. »Ampak je ok.« Nič me ne boli. Pri koncu smo. Samo potiskati želim. Komaj čakam nov popadek, da potisnem sina na svet in da bo tega konec. In res! Še en potisk in je zunaj. Ne zavedam se, kaj se je zgodilo. Šele čez nekaj sekund odprem oči, pogledam pod sebe in tam je! Majhen, moder, lep in tako sam. Zakaj je kar tam dol, se sprašujem. Zakaj še ni pri meni?! Ujamem Ninin pogled, mislim, da mi namigne, naj vendar vzamem malega v naročje. Stegnem roke in položijo mi ga na prsi. »Ooo, živjo!«

Vesela sem! Olajšana. Mislila, da se bom zjokala, ko ga dobim. Pa mi ne gre na jok. Samo zadovoljna sem, da smo skozi. Joj, tako majhen je in ves mehek. Ne vem, kako naj ga primem. Sreča moja mala!

Sede na pručki, z malim v naročju in s svojim dragim ob strani utrujena in vroča. Od divje vožnje skuštrana in potna …
Nina mi podre improvizirano lasno figo, ki sem jo hitro spravila skupaj več ur nazaj, preden sem stopila pod tuš. Ljubeče umika lase iz mojega obraza, jih s prsti češe in pospravlja v nov čop. Oo, tako hvaležna sem, da težko ubesedim. Kaj lahko rečem v zahvalo, da bo jasno, kako veliko mi to pomeni. Ne le ta čop. Vse, kar sem prejela od nje. V mislih mi kroži »God bless you!« Pa mi ne paše v ta trenutek ta angleščina. »Boh lonej!« rečem nazadnje, čeprav te besedne zveze verjetno nisem še nikoli uporabila ☺ »Boh lonej?« ponovi Nina smeje. »Imam dve dolgolaski doma,« reče. V njenem glasu čutim ljubezen in pogrešanje. Cel dan in noč je že odsotna od doma. Je mama. Kot sem zdaj tudi jaz. A ona je tudi mama mamam. Z velikim poslanstvom. Tako preprosto jo je imeti rad! Boh lonej, Nina!

V naslednjih dneh premlevam, le delno zadovoljna s sabo. Težko mi je bilo tisto hudo uro. Takrat bi se prepustila, da z mano naredijo kar koli. Ta misel me teži. Obišče nas po porodu, ko smo že doma in imamo čas za predihat in zrcalit našo zgodbo. Pojasni, da se nisem vdala, temveč predala. To mi veliko pomeni. Globoko v sebi vem, da mi brez njene podpore ne bi tako uspelo. Pa hkrati mi to ne jemlje suverenosti. To mi je čisto jasno. Doula ni potuha. Doula je podpora.

Za nami je dobra porodna izkušnja. Jaz sem rodila! Ni se mi zgodil porod. Še enkrat bi šla skozi. V taki družbi še posebej. In imam občutek, da tudi bom. Naslednji krog ...

Tako preprosto jo je imeti rad!

She had me at hello.

Asja