Moje prve misli, ko sem izvedela, da sem noseča, so bile:“Potrebujem nekoga, ki me bo razumel, podpiral, sprejemal takšno kot sem.”
Tokrat ne želim biti močna in sama. Tokrat želim biti pristna, takšna, kot sem v resnici.

Želim se jokati, ko mi bo težko, želim povedati, da me je kaj prizadelo, želim izraziti veselje in vso to pisano paleto čustev, ki vsakodnevno brbota v mojem telesu.
In ja, želim si naravni porod, želim si, da se moje telo svobodno giblje, želim si, da me nihče ne poleže, želim zaupati sebi in telesu do konca, želim spoznati svojo moč. Vse to si želim.
In že se oglasi notranji glas, ki mi pravi: “Domišljaš si. To je tvoja iluzija.” Tokrat se mu ne dam, močnejša sem.
Počasi, korak za korakom, prosim univerzum naj mi pošlje znake, na katero pot moram stopiti, da bi dobila željeno.

Velika poplava informacij, branja, podatkov… Na trenutke me to zelo zmede… kaj je prav zame, kdo je pravi zame? Seveda, partner, očka… on je moj moški steber, moj moški. A sem videla, da so mu moje globine v katere me je peljala nosečnost, na nek način breme. On mi vedno znova želi pomagati, jaz pa potrebujem nekoga, ki me bo brezpogojno sprejel, poslušal, razumel. Pika.

 

Med prijateljicami tudi nisem začutila, da bi mi katera lahko dala to, kar sem potrebovala v tistem trenutku. Zato se je rodila ideja o douli ~ porodni spremljevalki.

Informacija o pogovornih uricah z Nino je do mene prišla v treh različnih oblikah. Ker verjamem, da je bil to znak, sem ga poslušala.

Lahko bi rekla, da je bila to ljubezen na prvi pogled, takšna drugačna ljubezen… ne tista, ko se zaljubiš. Danes vem, da sem nekje na nezavednem nivoju začutila: “Nina je prava zame.”

Puslušala sem jo, srkala sem informacije, ki jih je delila in jo občudovala v vsej njeni mirnosti in izžarevanju. Poznam nekaj doul, a nikjer nisem začutila takšne energije, kot sem jo pri njej. “Ok, jaz sem odločena. Želim imeti Nino. To vem.”

Ampak, kako sedaj to sporočilo prenesti partnerju. Nisem samo jaz tista, ki se bom odločila. Na drugi strani sem rabila pri vsem tudi parnerjevo podporo. Previdno sem potipala na trenutke in vedela sem, da ga ne bo lahko prepričati v to, kar sama čutim. Ker je on mislil drugače. A to me ni odvrnilo. Izbirala sem pravi trenutek in se pripravljala na vse možne “ne-je” in “zakaj pa to rabiš”.
Najprej sem mu povedala, da bi rada, da greva skupaj na malo drugačne, skupinske priprave na porod, k Nini. Tako bo imel možnost, da jo spozna in tudi on začuti, nato pa se bova skupaj odločila.
Vse je steklo, lepše kot bi si želela. In po dveh srečanjih mi je sam od sebe dejal: “Anja, jaz te podpiram, sem začutil, da je prav tako. Da jo imaš poleg, če ti tako čutiš. Včasih sicer ne vem, kaj bom jaz potem zraven počel, ampak to so moji pomisleki”.

In tako sva obiskovala njene skupinske Priprave na čudovit porod in jo spoznavala iz tedna v teden bolj. Včasih sem se zavedla, kako težko čakam te torke, da jo bom spet videla, kaj novega izvedela in predvsem, da bo čas za 2 uri nehal obstajati.

Po končanih skupinskih pripravah na porod smo se dobili tudi na štiri oči in na prvem srečanju spregovorili predvsem o mojem prvem porodu. Vodila me je z vprašanji, ki so me odprla… odprla so vse, kar sem dve leti tiščala v sebi. Vsi potlačeni občutki so prišli na dan in solze olajšanja so zalile moje oči, telo pa je olajšano spustilo vso navlako. Govorila sem in govorila… o vsem, kar nikoli ni bilo spregovorjeno, ozaveščeno.
In kaj sem najbolj srečna: na drugi strani je bila ona, polno prisotna, z velikimi očmi. Sprejemala me je in hkrati tudi vso mojo bolečino, vse besede… In to mi je pomagalo, da sem spustila vse, kar se je nabiralo v meni. Vse strahove, notranjo nemoč, občutke jeze…

Ne, zame moj prvi porod ni bil tako zelo lep, kot bi mnogi rekli:” Saj si rodila v 1 uri”. Ja, že res, a tista ura je bila zame strašansko dolga, boleča, polna ponižanja. Ležala sem na mizi in poslušala druge, ki so govorili, kaj moram narediti. Bila sem popolnoma odtujena od svojega telesa, ki sem mu tako zelo zaupala, da bo opravilo svoje. Besede:“Če boste tako dihala, ne boste nikoli rodila,” so rezale moje srce… bolečina je ostala. Če sem prvi del poroda doma preživela v stiku s telesom in v objemu partnerja, sem bila drugi del poroda od obeh popolnoma odtujena, odtrgana…
In v tisti uri pogovora z njo, moja Nina, sem lahko vse spustila… in kar je najlepše, prvič o vsem spregovorila tudi s partnerjem.
Ne, ni vedel kakšni občutki so me spremljali in iskreno, še sama nisem vedela. Tisti trenutek pa sem začutila. In ona me je sprejemala, me bodrila, naj povem vse, naj jokam… joj, kako osvobojujoče, vsaj zame.
Ni me poskušala rešiti, ni prekinjala mojega toka besed in čustev… enostavno je bila prisotna in poslušala in to je bilo dovolj.

Še celo popoldne po srečanju sem čutila, kakor da bi velik kamen odpadel iz mojega srca in telesa, kot da bi en del mene lažje zadihal. In komaj sem čakala naslednje srečanje.
Veliko smo se pogovarjali o tem, kako si jaz predstavljam, da bi mi ona in partner lahko pomagala pri tem, da bi doživela to, kar si želim pri porodu.
Veliko smo se pogovarjali o tem, kako si jaz predstavljam porod, kje sem šibka, kje me onadva lahko spodbujata, mi nudita oporo. In še in še… O vsem kar potrebujem jaz.
Tako sem bila prisiljena obrniti se vase in se spraševati o meni sami… kaj si želim, kaj je moja potreba, kje sem šibka, kje sem močnejša, katere besede me opogumijo, me bodrijo, kaj je modro, da me spomnita, če bi obupovala.
Obračala sem se vase in iskala odgovore na njena vprašanja in se znova spoznavala v čisto novi dimenziji. Kaj jaz rabim? Do sedaj mi je bilo bližje vprašanje: Kaj drugi rabijo?
Že med srečanjem mi je partner dejal:”Ko te tako poslušam, te na nek način spoznavam na popolnoma drug način. Verjetno mi vsega tega tako ne bi nikoli povedala, oziroma mogoče jaz tega ne bi slišal.” Nina je spodbujala tudi komunikacijo med nama, pa čeprav na nek drugačen način.

Bližal se je datum poroda in z njim so prihajali strahovi, misli, čustva…Bilo mi je tako… lažje…Vedela sem, da imam nekoga, ki ga vedno lahko pokličem, ko se mi nabere mojih brbotajočih čustev in da bo tam zame in za vse te moje občutke. In to mi je bilo osvobojujoče. Dalo mi je navdih, da o njih spregovorim in se ne delam močne.
Njene besede… ne znam opisati …vedno so bile tako zame, kot bi jih previdno izbirala. Med vrsticami mi je nudila odgovore na moja vprašanja.
Če sem se na začetku še spraševala, ali je prav, da jo s tem obremenjujem, sem jo na koncu brez slabe vesti klicala, če sem začutila, da jo potrebujem.

Pomagala mi je ozaveščati strahove, pomisleke, občutke. Me spominjala na moje besede, izrečene na naših srečanjih. Bila je cela prisotna zame oz. za naju z otročkom, za nas. Bila je točno tisto, kar sem potrebovala. S svojo žensko energijo in svetlobo ter toplino, ki jo je oddajala, me je spominjala na to, kar sem v resnici tudi sama, samo dopustiti si moram. Bila mi je ogledalo in podpora v enem.

Prišel je dan… porod… Ujela naju je na stopnicah, me objela in v njenih očeh sem prebrala tisto, kar sem čutila sama: “Anja, zdaj gre pa zares.”
Z njenim prihodom sem začutila, kot bi se sestavil še tisti manjkajoči delček v mozaiku, ki je manjkal. Njena prisotnost me je pomirjala in vlivala moč, da sem zaupala vase in v svoje telo. Kot bi pritisnila na nek nevidni gumb. Ob njej sem si dovolila predajo.
V tistem trenutku sem močno čutila dvoje: imam svojega moškega, imam svojo žensko… lahko se predam. Ta moški in ženski steber ob meni sta mi vlivala tih in nevidni pogum.
Vedela sem, kje so moje šibke točke, vedela pa sem, da me moja doula pozna bolje, kot sem si kadarkoli predstavljala. Vedela sem, da me čuti močno in globoko…hodila je z mano, ob meni… Občasno sem začutila njeno nežno dlan na svoji rami ali roki in z velikimi radovednimi očmi in s polno prisotnostjo me je poslušala, ko sem ji pripovedovala svoje uvide, prebliske, čutenja…

Počutila sem se tako varno in popolnoma razumljeno in sprejeto. S svojo nevidno toplino je objemala vse nesprejete dele mene. Ko sem začutila, da ob sebi potrebujem svoj moški steber, se je diskretno umaknila in čuječe čakala na trenutek, ko sem jo spet potrebovala.

Dihala sem…predihavala to silo, ki je valovala skozi moje telo. Bil je ples, ples telesa in duše, enosti.
V trenutkih, ko je ta sila pričela močneje pretresati moje telo, sem začutila, kako sta njeni nežni roki močno pritisnili na področje medenice in izdih hvaležnosti mi je prežel celo telo. Čutila sem, kot da bi mi odvzela težo, ki je pritiskala skozi moje telo. S svojim pritiskom me je spomnila in njene roke so šepetale: “Zaupaj.” Dobila sem nov zagon in z velikim pričakovanjem čakala na naslednji val.
Vedela sem, da mi bo pomagala, če bom potrebovala njeno pomoč in hkrati sem vedela, da se bo diskretno umaknila, če bo začutila, da to potrebujeva z otročkom.
Prišel je trenutek in njene besede, vedno izbrane tako zame: “Anja, zaupaj, to je tvoja energija,” so mi dale krila, da sem ohranila fokus in pozornost ter močno prisotnost tukaj in zdaj. V zadnjih dveh potiskih sta se porodila glavica in telo in na svet je prišla moja Leja.

Vem, da bi znala tudi sama. A zavedanje, da imam nekoga, ki me v vsakem trenutku v polnosti sprejema takšno, kakršna sem…, mi je dalo moč, da sem v vsakem trenutku sprejemala samo sebe, natanko takšno, kakršna sem bila.

V Ninini prisotnosti enostavno ni bilo sojenja, razsojanja. Nič ni bilo prav in narobe. S svojo prisotnostjo mi je dala moč, da samo sem, da obstajam v svoji nepopolnosti, pravzaprav – popolna, takšna kot sem.
Skozi globine povezovanja z mojim telesom, smo v mali sobici ustvarili tempelj, kjer se je rodilo življenje, kjer sem se ponovno rodila tudi sama.

“Bilo je tako popolno”, sem šepetala še cel večer in te besede šepetam še danes. Bilo je popolno tudi zaradi te izjemnosti, ki jo doula da ženski, že samo s svojo prisotnostjo…
Ob njeni milini sem lahko začutila in prepoznala svojo milino. Ob njeni svetlobi, mirnosti in ženskosti, sem te vibracije iskala v sebi.
Nina hvala, hvala, hvala… ker si me nezavedno peljala v moje globine…tiste, ki sem se jim upirala videti jih in objeti. Hvala, ker si bila ob meni, ko se je v resnici rojevala ženska boginja.

Tega nisem prepoznala takoj, a danes vem in čutim, čeprav bi si v svoji naučeni majhnosti najraje rekla “Ne, Anja, to je tvoja domišljija”… Ampak ne, tokrat s ponosom, hvaležnostjo in ponižnostjo šepetam: Hvala, hvala, hvala življenje. Hvala, da sem lahko ženska. Hvala globinam svojega telesa za vsakodnevno šepetanje in brbotanje.
Sedaj vem, kaj pomeni dovoliti si čutiti, dolga leta zatrto in pozabljeno, žensko boginjo v sebi. Sedaj je prebujena in ozaveščena. Nina hvala. Verjamem, da je to popotnica tudi za Lejo, na njeni poti odkrivanja svoje božanske ženske, ki je v vsaki izmed nas.
Topel objem.

Anja