Ljudje me sprašujejo, kako sem rodila in odgovarjam jim »Super!«, s ponosnim nasmehom. Po tem ne sprašujejo več.

Če so po prvem porodu, ki ga na kratko lahko opišem kot »agonijo«, deževale vprašalnice »zakaj« in »kako«, pa po tem, kjer je bila z nami Nina, nihče ni spraševal podrobnosti.
Žal je res, da negativnosti ljudem razvežejo jezike. Zato sem bila zelo razočarana, da nikogar ni zanimala moja čudovita izkušnja, ob kateri se še danes počutim tako zelo lepo in ponosno. Naj jo podelim z vami …

Prvega srečanja z Nino, medtem ko smo se tipali, ali smo primerni drug za drugega, se spomnim po tem, da je poudarila, kako je pri porodu poleg zaupanja pomembno tudi informiranje.
Če sem prvič šla rodit kot naivno dekle, ki zatisne oči preden skoči v neznano in upa na najboljše, sem z Nino spoznala kup (ne)resnic o porodu in posledično njegovi medikalizaciji v bolnišnicah. Dobra informiranost pomaga.
Podobno kot na šolskem izpitu: če vse prebereš in razumeš snov, izpit zagotovo narediš, po možnosti še precej dobro.

Ampak porod je veliko več kot izpit, je življenjska preizkušnja. Še tako načitano piflarko lahko premaga trema, strah, ki stresa vse telo.
Vedela sem, da je strah čustvo, ki bo neizogibno prisotno na mojem porodu, nisem pa želela, da je to čustvo, ki dirigira in prevlada.

Na vsak način sem želela pozabiti prvo, slabo izkušnjo, zato sem bila zgrožena, ko sem na vizualizaciji v pripravi za porod nehote podoživela vsak travmatičen trenutek prvega. Zavedla sem se, kako globoko se ta dogodek vtisne v vsako celico ženske. Potem me je postalo še bolj strah.
Superlativi ali zgolj pozitivni opisi poroda so se mi zdeli nemogoči in zlagani. Mislila sem si: spet me bo preplavil strah in zagotovo bom odpovedala. Koliko noči sem preživela nespeča ali se zbujala s slabostjo v trebuhu ... Vendar mi je druženje z Nino pomagalo. Potrpežljivo je odgovarjala na vsa moja vprašanja o možnih komplikacijah. Z odgovori in srečanji je rastlo moje zaupanje. Da je možno drugače, ženski bolj prijazno, domače, naravno.

Moj porodni načrt v alinejah je verjetno eden krajših, kar so jih kdaj videli v porodnišnicah in v njem se ponavlja beseda brez: brez umetnih popadkov, brez analgetikov, brez epizotomije, brez konstantnega priklopa na CTG, brez ... Tako, kot so rojevali pred sto leti, z vso podporo in modrostjo žensk, hkrati pa v bolnišničnem okolju, ki ponuja oskrbo in medicinsko znanje, ki je v zadnjih stotih letih neprimerno napredovalo.
Nina je ta pozabljena soženska, sovaščanka, sobabica, ki te čuti, drži za roko, masira, prigovarja, spodbuja. Porodišnice so na veliko odprle vrata bodočim očkom, kar je lepa gesta za porodnico in hkrati razbremenitev osebja.
Ampak porod je ženska stvar. Ženski praznik. Moški z nepoznavanjem in bojaznijo za svojo žensko verjetno marsikdaj poslabša situacijo ...

Situacija zadnjo marčevsko soboto pa je bila idealna: prvi, še čisto sramežljiv popadek sem začutila med spanjem, okrog četrte ure zjutraj. Sprejela sem ga z olajšanjem, saj sem bila čez predviden rok poroda in so mi že žugali z sprožanjem.
V trenutku sem bila budna in čakala na naslednjega. Ko se je zvrstilo par rahlih popadkov in so v spalnico posijali prvi sončni žarki in prav nič sramežljivo napovedovali čudovit sončen dan, nisem več zdržala poležavati, čeprav sem želela varčevati z močmi.
Dan prej, na kisel, deževen dan, mi je na CTG kontroli babica rekla: »Otroci se rojevajo, ko sije sonce.«

Odšla sem poljubit svojega prvorojenca, ki je večer prej dobil vročino – ne kot da bi vedel: otroci preprosto vedo! In čakala.
Popadki so se vrstili celo jutro, vendar počasi, narahlo, neredno. Kaj početi na sončno soboto dopoldne, ko si čez rok in z rahlimi popadki? Z roko v roki smo se šli z družino sprehajat. Do tržnice, igrišča, še kavo smo spili.
Okrog poldneva me je začelo malo bolj »ščipati«. Na poti domov sem objela skoraj vsako drevo, da sem lažje predihala popadek. Oblivala me je samozavest, da dobro prenašam vse skupaj, zato sem se z Nino zmenila, da se dobimo šele v porodnišnici.

45-minutna vožnja na Jesenice je bila zanimiva: popadki so se kar naenkrat zgostili na tri minute in z moškim sva vriskala od vznemirjenja in veselja, kako lepo vse poteka in da bova najverjetneje še isti dan končno spoznala najinega fanta. V porodnišnici naju je sprejela nasmejana Nina in spodbudna novica babice, da sem odprta že osem centimetrov.
Sledil je dveurni rock'n'roll: siloviti popadki so si sledil drug za drugim, mojo medenico je stresalo. Bolj močno in boleče ne bi prenesla. A tam so bili cel čas zame moj moški, Nina in bolnišnična babica. Moja ekipa. Team to amaze.

Lahko sem prosto hodila, prhali so me z vročo vodo, me masirali, pozibavala sem se na žogi, potiskala leže na boku. In nekaj minut čez peto popoldne sem se počutila kot Tina Maze. Rodila sem. Zmagala sem.
Bolj pripravljena ne bi mogla biti. Bolj intenzivno ne bi moglo biti. Bolj hvaležno se ne bi mogla počutiti.
V sebi sem jokala od veselja in hvaležnosti za zdravega otroka na prsih, moj moški je jokal na glas. Ustvarila sva čudež, čudežno sem rodila, v rokah drživa čudež. Prelepo!

Doula je rekla: »Samo ženske smo tega sposobne. Sposobne roditi novo življenje, se dotakniti izvora energije, biti tam, kjer se vse začne.«
In jaz sem bila tam.
In to je tako dragoceno in noro lepo! Hvala, vesolje. Hvala, Nina.

Ana in njeni trije fantje