Zakaj ga je in se je pomembno spoznati?

Noseča sem, rodila bom, dobila bova “mladička”. In kaj narediti, početi v tem času, do dejanskega dogodka? Vsi nekako vemo, da je potrebno hoditi na preglede, zdravo živeti, obiskati “šolo za starše” in, ko se porod začne, oditi v porodnišnico …
Rojstvo je, tako kot še nekateri drugi dogodki v življenju, točka prehoda, spremembe; tako za tistega, ki se rodi kot za tisto, ki ga rodi in za njenega partnerja, družino. To vemo iz zgodovine, o tem govorijo pravljice, pripovedke, obredi in običaji, praktično to vidimo pri ljudeh, ki nas obkrožajo.

In če dobro pomislimo, ta dogodek nosi vedno nek dodaten pomen, ki presega le fiziološko, telesno izkušnjo samega rojevanja. Iz različnih razlogov so bili ti pomeni v zadnji dveh stoletjih na nek način izbrisani iz izkušnje nosečnosti in poroda, a k sreči niso izgubljeni. Lahko si jih povrnemo s tem, da se osredotočimo nase, na bitje, ki raste v nas, na svoje želje, potrebe, intuicijo ter poiščemo aktivnosti in ljudi, ki so nas pri tem pripravljeni podpirati.

Ker sva oba mnenja, da je nosečnost in porod še kaj več od čisto telesnega procesa in da uradni tečaj “šola za starše” ni dovolj za to, da se pripraviva na to čudovito, a veliko spremembo v najinem življenju, sva začela iskati še kaj drugega. Tako sva našla “Priprave na čudovit porod”.

Želela sva izvedeti več o psihični, čustveni, duhovni dimenziji nosečnosti in poroda, ki so lahko odločilnega pomena in vplivajo na telo. Čeprav smo lahko naučeni drugače, telo ni ločeno od našega čustvovanja, mišljenja, naravnanosti in še posebej v nosečnosti se bolj kot kdaj koli prej povežemo s seboj, čisto nagonsko, intuitivno. Zato tega ne gre zanemariti.

Marsikdo reče, “ah, še vsaka ženska je rodila”. Ja, je, a tako kot z drugimi dogodki v življenju, je tudi tu zelo pomembno, kakšna ta izkušnja je in kaj od nje ostane, ko je že mimo. Kot mi je sam povedal tudi eden od porodničarjev: “Meni se lahko zdi porod super, pa ženska z njim ni zadovoljna, ali obratno.”
In predvsem je pomembna za nosečnico oziroma žensko, ki rojeva, saj jo le ona izkuša neposredno in igra pri tem aktivno vlogo, jo narekuje. Vpliva torej na mamo, otročka in tudi tistega, ki je takrat z vami in vas podpira. Ne le takrat ali kmalu zatem, pač pa za vse življenje. To vedo tudi naše mame in babice.

Z delavnicami, “govorilnimi uricami” z Nino in drugimi nosečnicami in pari sva dobila potrditev svojega občutka. Nosečnost, porod, kaj početi in kako pomagati, da se bomo med porodom čim bolje počutili in pomagali otroku na svet in kako začeti živeti z dojenčkom, čisto praktično, so bili predstavljeni celostno in objektivno, a na preprost, razumljiv način. Iz osebnih izkušenj in znanja, nabranega z učenjem, podkrepljenega s študijami in raziskavami. Predvsem pa na prijazen, ljubeč, razumevajoč način.
Spomnilo nas je, da je treba ravnati po svojem občutku, nagonu, intuiciji, zdravi pameti, ljubeznivosti, na kar dandanes prevečkrat pozabimo. Vprašanja, dileme, predsodki, stereotipi so se marsikomu v naši skupini razblinili. Včasih me je kaj zaskrbelo, a smo zadeve razjasnili in se o njih pogovorili z različnih zornih kotov.

Dejansko smo porod preko pogovora doživeli celostno, kot poteka sam od sebe, če se vanj po nepotrebnem ne vmešavamo in ne vmešavajo drugi. Naučili smo se, kako naj poslušamo sebe in svoje telo, intuicijo, občutke ter imamo ob sebi ljudi, ki jih imamo radi, jim zaupamo in se ob njih počutimo varno. In to so najpomembnejše stvari za lepo doživet in miren porod. In da moramo pogumno zagovarjati to, kar želimo, seveda pa pri tem ostati realni.

Po delavnicah, prebranih priporočenih knjigah in napisanem porodnem načrtu lahko rečeva, da sva se na porod lahko pripravljala veliko bolj pogumno, samozavestno in z občutkom, da sva pridobila nekaj zelo dragocenega ter da sva na pravi poti. Ni več praznega prostora, ki ga ponavadi zapolni strah pred nepoznanim.

Kljub temu, da naju od dejanskega poroda loči morda le še nekaj kratkih dni, je bil že ves čas, ki sva ga posvetila pripravam, spoznavanju in učenju ter pisanju porodnega načrta dragocena življenjska izkušnja. Vse to nama je vlilo pogum in zaupanje, da bom, bova in bomo porod lahko doživeli točno takšnega, kot za nas mora biti. Pred tem pa se ne bova vznemirjala, pač pa kolikor se da mirno počakala, da nama najin otroček pove, da je pripravljen priti.

Ajda in Matjaž