Takoj ko sem zanosila, sem se srečala z globokim strahom v sebi – sedaj bo pa treba roditi! V mislih so se mi vrteli prizori iz različnih filmov in oddaj, ki so prikazovali kričeče ženske preplavljene z bolečino na poti v porodnišnico ali na porodnih posteljah. Seveda je to zelo lepo sovpadalo z vsemi slabimi izkušnjami in zgodbami o porodih, ki sem jih poslušala pri prijateljicah, znankah in drugih.

Joj, to pa mene sedaj čaka, sem bila prepričana. Treba se bo pripraviti, sem se bodrila.
Žal so bile le redke izjeme, ki so imela lepe izkušnje.

Ko sem povedala prijateljici Ireni Pfundner Tkalec, ki je takrat imela Hišo materinstva, kjer so potekale različne aktivnosti namenjene nosečnicam in mamicam, da sem noseča, mi je takoj priporočila ogled dveh filmov: What Babies Want in Orgasmic Birth. Predvsem slednji je mojo predstavo o porodu obrnil na glavo. Odprla so se mi nova vrata, nova perspektiva in nova priložnost. Dokončno pa sem se odločila med prebiranjem knjige Ine May Gaskin: Modrost rojevanja, da bom naredila vse, kar je v moji moči, da bo porod tak, kot ga jaz želim – lepa izkušnja in naraven!

V Hiši materinstva sva se s partnerjem vključila v Priprave na čudovit porod, ki jih je vodila Nina Jenštrle. Skupina je bila po mojem mnenju odlična, saj smo si bili tako različni, različnih pogledov, izkušenj, pričakovanj, a smo se v vsej tej različnosti uspešno povezali in drug drugega obogatili s svojimi doživetji, razmišljanji in podporo.
Začutila sem in v nekih pogledih v novi luči spoznala svojega partnerja. Občutila sem strahove drugih ter ozavestila in delila svoje strahove. Našla oporo, kjer sem jo potrebovala in potrditev nekaterih mojih prepričanj.
Najbolj dragoceno, kar sem dobila, pa je bilo vsekakor zaupanje vase, v svoje telo in intuicijo.

Češnja na smetani je bila knjiga Birth without violence – Leboyer-ja, kjer sem prvič začutila, da je porod namenjen moji prihajajoči hčerki. Da moram biti jaz močna zanjo, saj je to najbolj dragoceno potovanje, ki ga bo doživela in ki jo bo, v neki meri, zaznamovalo za celo življenje.
Tako. S tem sem bila na porod pripravljena.

Poleg partnerja sem si ob sebi želela le še žensko, ki ji zaupam, ki se na porode spozna in ve, kakšen porod si želim. Glede na Priprave na čudovit porod je bilo jasno, da bo to Nina. V njej sem našla nežnost, ženskost, tenkočutnost, pa tudi odločnost, vztrajnost in nepopustljivost. Ravno to, kar sem menila, da potrebujem, oz. potrebujemo jaz, partner in prihajajoča hčerka.
In kako prav sem imela!

Popadki so se začeli že noč prej, vendar so bili mili in razmeroma redki. A spala nisem. Proti jutru so se stopnjevali in bila sem že precej utrujena, pa tudi nisem vedela kaj točno sedaj to pomeni. Ali bom že kar v parih urah rodila ali bo to še trajalo kakšen dan? Ko je partner omenil, da mora v službo za kratek čas, sem se zlomila. Sama bom ostala, pa pojma nimam kako bom to prenesla, ali bom zmogla, kaj, če bo šlo kaj narobe,… Predlagal mi, je da pokličem Nino in se z njo pogovorim. Res sem to storila in ko sva skupaj predihali popadek, mi je mirno in z zanesljivostjo v glasu rekla: » Ada, ampak to res še ni to.« No prav, sem si mislila, se pomirila in se namestila v položaj, ki mi ga je predlagala.
Ko je partner po parih urah prišel iz službe, sva skupaj predihavala in štopala popadke, se crkljala in na vsake toliko še kakšnega delavca, ki je bil naročen, odpovedala (bili smo sredi adaptacije hiške v kateri živimo). Popoldan je sledil še en klic Nini, da je vedela, da se popadki stopnjujejo in porod bliža. Proti večeru pa smo krenili proti porodnišnici.
Pot, porodnišnica, sprejem in porod – vse to je ovito v neko tančico, meglico, drugačno realnost. Telo je prevzelo pobudo in zavest se je umaknila.

Ker sem zaupala vase, v svoje telo, partnerju in Nini, sem se lahko prepustila. Popolnoma sem se predala telesu in popadkom. Čas se je ustavil, okolica se je umaknila, moje doživljanje pa se je v celoti zlilo s telesom.
Popadki so bili intenzivni ves čas, niso mi pustili počivati. Nina in partner sta ves čas dobesedno garala. Izmenično sta me masirala po križu in ramenih ter skrbela, da mi je bilo udobno. Menjala sem vse možne položaje, hodila, šla pod tuš, vse kar je telo diktiralo. Ko se je zdelo, da popadki zahtevajo preveč od mene, mi je Nina izrekla prave besed in ujela sem ritem. Ko mi je zmanjkovalo moči, mi je partner prišepnil spodbujajoče besede in šlo je.

A kljub temu intenzivnost popadkov ni pojenjala, iztisnili so iz mene vse zamere, ki sem jih še imela do svoje mame. Zahtevali so odpuščanje. Zahtevala je to prihajajoča hčerka.
Kmalu zatem mi je odtekla voda, nekje v daljavi sem slišala, kot bi nekdo odprl steklenico šampanjca. Popadki pa so se nadaljevali, v vsej svoji intenzivnosti.
Na obzorju se je začelo daniti in glavica se je okronala.
Vključila se je babica. In ko je sonce vzšlo, je moja hčerkica prvič vdihnila zrak.

Občutki, ki so me preplavili, ko sem to toplo štručko dobila v naročje, so bili nekaj najlepšega kar sem v svojem življenju doživela. Bila sem presrečna, hvaležna, radostna in olajšana. Ona pa je bila čisto mirna in zvedavo gledala okoli sebe. Prvič ko je njen pogled ujel druge očke, se je spogledala s svojim očetom.
Porod je trajal 12 ur. Kasneje so rekli, da sem imela težak porod, da tako intenzivnih popadkov še niso videli. Meni se ni zdelo tako. Vseeno mi je ali bi trajal 3 ure ali 12. Čas sem doživljala drugače. Bolečine se sploh ne spomnim.

Bil je moj porod, ki mi je dopuščal svobodo in čas, da je moja hčerkica v svojem ritmu, v miru in intimnosti, a z gotovostjo, prihajala k nama. Bil je moj porod, porod, kot sem si ga želela – čudovit. Dal mi je moč, ki je prej nisem poznala, me čustveno prečistil in nežno predal materinstvu.
Hvaležna sem si, da sem poslušala svojo intuicijo in hvaležna sem partnerju, da me je ves čas podpiral in pri vsem sodeloval.

Hvaležna pa sem tudi Nini in Ireni ter vsem, ki bodoče mamice osveščajo o naravnih porodih. Imate čudovito poslanstvo: porodu vračate moč, čarobnost in intimnost ter ga s tem postavljate na svoje mesto, tja, kamor paše – med ženske, ki si zaupajo in verjamejo vase.

Ada