V Sloveniji rojevamo v porodnišnicah. Torej v bolnišnicah. Tam je zdravstveno osebje in ... hm... pacientke. Ženska, ki bo rodila in njen otrok sta torej pacienta.

K zdravniku pridemo zaradi slabega počutja, bolečine in ker smo potrebni pomoči. Povemo kaj nas muči in od njega pričakujemo, da nam bo pomagal. Zdravnik nas pregleda, napiše recept, napotnico, nam tudi kaj razloži in svetuje. Verjamemo in zanesemo se na njegovo odločitev in ubogamo njegova navodila. Porazdelitev moči je jasna. Jasno je, da zdravnik ve in pacient ne, zato je zdravniku hvaležen. Z vidika moči mu je podrejen.

 

Kako pa je s tem pri rojstvu otroka?
Ko ženska vstopi v porodnišnico, je hote ali nehote, postavljena v podoben položaj. Z otrokom, ki se želi roditi, sta pacienta. V bolnišnici-porodnišnici so zdravstveni strokovnjaki, ki bodo nadzorovali in usmerjali njun porod. Ženska se prilagodi in podredi. Z zaupanjem se prepusti njihovim odločitvam. Kot je to v primeru bolezni. Ki jo zdravniki poznajo, mi pa ne.

 

Ampak govorimo o porodu. O popolnoma naravnem fiziološkem dogodku in enem temeljnih poslanstev ženske. Ki z boleznijo, razen v res redkih primerih, nima nič skupnega.
Žensko telo je narejeno tako, da v določenem trenutku rodi otroka. Prilagodi vse svoje funkcije, da bi bil porod čim lažji in ves čas sporoča, kaj se dogaja in kako naj ženska sodeluje (spremeni se delovanje možganov, žleze z notranjim izločanjem sproščajo za porod pomembne hormone, telo se z gibanjem prilagaja poteku poroda,...)
Če smemo reči, da kdo »vodi« porod, potem je to nagonski del možganov ženske, ki pravkar rojeva.

 

Da pa to nalogo dobro opravlja, je potrebno spoštovati njegove potrebe. Te potrebe so močno povezane s čustvenim in miselnim dogajanjem znotraj ženske. Pomembne so tudi zunanje okoliščine in seveda odnos ljudi, ki so del okolja. ... glej - Kaj moti porod ...

 

Kako se je torej zgodilo, da je ženskam pri enem najbolj ključnih dogodkov v življenju odvzeta avtonomija, možnost odločanja. Kako je lahko potisnjena v vlogo pacientke, odvisne in nevedne? Ki mora ubogati in sprejemati predpisane  postopke, ko prestopi prag porodnišnice?
Za to ni odgovoren samo sistem in ljudje, ki so v njem zaposleni. Mnogo je znotraj medicinske oskrbe tudi dobrega, to vsi vemo. So tudi krasni zdravniki in babice, ki srčno opravljajo svoje delo.

 

Bi morale ženske začeti drugače sprejemati nosečnost in porod? Bolj čuteče do svojega telesa in otroka, bolj pogumno, zavestno? Bi morale prevzeti odgovornost in poiskati znanja, ki podpirajo zdrav in izpolnjujoč porod.

 

Želje vsake posamezne ženske morajo postati običajne v »izdelanem sistemu rojevanja«. Ta sistem ima dobre lastnosti, ki jih vidimo. Ima pa tudi pomanjkljivosti, ki pa jih redno prezremo kot manj pomembne. Pa so res?

 

V odkriti sliki, ki spoštuje edinstven prehod, ki ga doživi ženska skozi porod in otrok z rojstvom,

zagotovo ne.
Razmišljajmo...